Izjemno redko najdemo v slovenskem literarnem prostoru mlade pronicljive raziskovalce, ki bi v sebi združevali takšno mero poznavanja literarne teorije, psihoanalize in antropologije kot jo ima Nika Štumberger, magistrica filozofije in primerjalne književnosti, ki je letos pri založbi Kulturni center Maribor izdala strokovno monografijo z naslovom Ljubezen v deluSkrivno življenje Pascala Quignarda. Štumbergerjeva se v prvem delu raziskovalne naloge ubada z žanrsko in literarnosmerno umestitvijo obravnavane Ouignardove knjige, za katero špekulira ali morebiti ne vsebuje modernistične in postmodernistične prvine, medtem ko v osrednjem delu predstavi Platonove, Lacanovo in Bataillovo teorijo o erosu in s pomočjo izbranih citatov iz knjige poveže svoje ugotovitve v svojevrstni manifest ljubezni. Pri tem v uvodu pojasni, da ne verjame v to, da lahko tak abstrakten pojem, ki se pojavlja v vseh segmentih našega življenja, z analizo kakorkoli uničimo, češ da gre za “nerazložljivo, neujemljivo, čarobno uganko, ki naj takšna tudi ostane”, saj niti nevrološka niti humanistična analiza ne moreta zmanjšati njene moči, obenem pa lahko z interdisciplinarno analizo pristavimo kamenček več k mozaiku erosa, okrog katerega se tako ali drugače vse vrti.

Nika Štumberger se na začetku raziskave poziva na knjigo Hibridni žanri Marka Juvana in French Fiction into the Twenty-first Century Simona Kempa, v kateri se avtorja dotikata hibridizacije knjižnega dela, o kateri je bilo sicer na področju družboslovja in humanistike največ govora na prehodu iz 20. v 21. st., medtem ko se je sam pojem knjižnega hibrida – dela, v katerem se dve gledišči ali dva žanra dialoško konfontirata – pojavil že v zgodnji romantiki ter se scela razmahnil v modernizmu in postmodernizmu oz. poststrukturalizmu. Pri tem avtorica zapiše, da romana Skrivno življenje ne moremo žanrsko opredeliti, saj gre za večstranski “hibrid” z edinstveno govorico, “ki se trudi premostiti brezno med mišljenjem in pesništvom: “Še enkrat bi zato na tem mestu opozorila na zgoraj izpostavljeno opazko Simona Kempa, da delo vzbuja tudi občutek, da gre za nekakšno prozo-pesem. Fikcija, nefikcija, roman, esej, proza, pesem. Vse to so oznake, s katerimi lahko opišemo to delo in zdi se, da gre resnično za vsestranski hibrid.” Čeprav dela, znotraj katerih avtorji vnašajo v osrednjo romaneskno zgodbo svoje filozofske, poetične in esejistične prvine, znotraj sodobne evropske književnosti niso redka, pa se Štumbergerjeva ukvarja s polemiko o umestitvi romana znotraj postmodernizma, za katerega pravi, da je značilno, da ne prikazuje nobene resnice oz. resničnosti, medtem ko je po drugi strani za Quignardovo pisateljevanje značilno, da si nenehno prizadeva za prikaz resnice. Bolj kot na postmodernistično razgaljanje resničnostnega simulakra jo Skrivno življenje spomni na poglobljena razmišljanja starogrških filozofov: “Bolj daje vtis, da avtor zares poskuša seči po neki “nedoločeni točki izvora, iz katere rastejo vsi teksti” ter premostiti ovire, ki jih pred nas postavlja govorica, danes zares poblagovljena in površinska. V srži tega dela je namreč ravno kritika postmoderne filozofije in predvsem njene govorice.” Dr. Miroslav Gudović v recenziji na zadnji strani knjige zapiše, da Quignardovo poetiko lahko razumemo “kot nihanje med napol pozabljenim duhom predmodernosti in postmodernističnim erotološkim pesimizmom”, vseeno pa bi si bralec ne more potešiti radovednosti, o katerih virih predmodernosti (razen Platona) je tu govora.

Avtorica se namreč v nadaljevanju v celoti posveti zgolj obravnavi del kot so Simpozij in Fajdros, v katerih Platon posveti Erosu odločilno vlogo pri pridobivanju kreposti in sreče, potem pa preide k obravnavi psihoanalize francoskega filozofa Jacquesa Lacana, ki umesti gon, željo in ljubezen v tri registre – Imaginarno, Realno in Simbolno – pri čemer postavi željo v register Simbolnega, ljubezen pa v register Imaginarnega, kar Štumbergerjeva poenostavi s primerjavo med metaforo in metonimijo: “Ljubezen je metafora, želja je metonimija. Ljubezen celo ubija željo, saj bazira na fantaziji enosti z ljubljenim, to pa izničuje razliko, ki je izvor želje.” Tu na pravem mestu vključi tudi teorijo erotizma pisatelja in filozofa Georgesa Batailla, ki opozori na razliko med diskontinuiranimi bitji in kontinuiteto biti, kar predstavlja osrednjo temo Quignardovega romana, h kateri se avtorica skozi ontološki prerez dela nenehno vrača. Pri tem ji je v pomoč esej Jaroslava Skrušnyja Ontologija ljubezenske izkušnje, v katerem Skrušny navaja, da vrh erotičnega izkustva poraja ukinitev govorice, “v katerem diskurzivni govor filozofije, znanosti, religije, nima mesta oz. je nefunkcionalen.”

Pred-diskurzivna tišina, ki predstavlja edino polje zavedanja lastne kontinuitete biti in obenem izstop iz lastne smrtnosti, pa je (poleg ekstaze ljubezni oz. erotične fascinacije) tudi osrednja misel romana Skrivno življenjePascala Quignarda, ki na nekem mestu celo zapiše: “Starodavna ljubezen je življenje črpala iz delujoče zaloge pred-govorice v nas. Kajti leta in leta smo sledi odlagali v zalogo, ki je hranila to, kar je bilo v telesu pred spominom. Ta zaloga je zaklad. To nebesedno območje je sam prostor tišine. Da smo se jezikov naučili pomeni: nismo vedno govorili.” Quignard se tako na eni strani približuje Platonu (v iskanju Enega in erotične spojitve), po drugi pa se približa francoskima mislecema Lacanu in Battailu, ki dojemata željo in hrepenenje kot nekaj, kar spada v svet absolutnega, nečasovnega, pred-logosnega, po-smrtnega, ekstatičnega – tako v smislu erotične kot tudi religiozne ekstaze. Prav manko, ki vznikne v želji in fascinaciji z drugim, nas namreč določa kot bitje diskontinuitete, ki od rojstva naprej hrepeni k združitvi z Enim, absolutnim, nadčasovnim, nedeljenim, ki se lahko vzpostavi le po smrti. Nika Štumberger tako na koncu svoje raziskovalne naloge ugotovi, da je tovrstni človek že v štartu večni poraženec, pri tem pa se sprašuje ali je možen povratek v “raj” nevednosti: “Človek je tako po Quignardu v svojem temelju nekakšen večni poraženec. Je edina fascinacija, ki je potemtakem pravzaprav možna in traja, stanje pred rojstvom in po smrti? In je hipna fascinacija možna samo v ljubezni, v pogledu, v ljubezni na en sam pogled, v prepoznanju? … Toda – ali je neskončna želja res edino, kar je mogoče? Se človek lahko vrne v “raj”? V “nevednost”? Je ljubezen tisto, kar s seboj nosi to moč povratka?”

Čeprav avtorica na koncu knjige vseeno ugotovi, da Quignard koleba med metafizičnim in fizičnim, platonističnim stremljenjem po združitvi z Enim in uvidom njegove nezmnožnosti (Lacan, Bataille), predmodernim in postmodernim, pa vseeno razpravo zaključi z retoričnim vprašanjem, ki daje slutiti, da ni enoznačnega odgovora. Odlika pričujoče knjige je nedvomno v tem, da gre za delo, ki je napisano z izjemno naklonjenostjo do obravnavane teme, lahko bi rekli, da Niko Štumberger poleg interdisciplinarnega poznavanja literarne vede, primerjalne književnosti, antropologije, filozofije in psihologije naprej vodi intuicija, ki ji poveljuje sam eros. Redko kdaj imamo priliko pri znanstvenikih in umetnikih doživeti tovrstno dinamično kombinacijo vseh pravih “sestavin”, začinjenih z osebno zavzetostjo prebijanja v srž zastavljene problematike. Le upamo lahko, da se bo Štumbergerjeva držala ustvarjalno-raziskovalne poti še naprej in da bo s svojim zgledom vzpodbudila številne mlade k pisanju o temah, ki se jih iz dneva v dan dotikajo tudi na najbolj intimni ravni.

Miša Gams