Piše: Matej Krajnc

Animot, 2023

“Realnim ljubimcem v dobi ledu” govori “motto” na začetku pričujoče zbirke. Nato se kar hitro znajdemo v naslovni pesmi in naslovnem razdelku, ki ji sledi. Kaj je torej teater iz papirja? Bulgakovska aluzija na potemkinovsko podobo sodobnega sveta, opremljeno z besedno igro v privzetem imenu avtorice? Kako se Margareta Mojsterin dvogovarja z Alenko Jovanovski in kakšna zavesa pade na koncu? Je konec že hoja s sabo in so Telesa, razdelek, ki sledi, zgolj (logična) posledica? Precej izzivov za bralca/bralko, po pričakovanjih, saj ne berete enoznačne poezije, ampak konceptualno pesniško knjigo, ki išče odgovore na precej zahtevna vprašanja. Pa vendar – lahko od poezije zahtevamo te odgovore? Mora pesnica na koncu na vsak način vehementno in po poirotovsko razkrinkati vsako malenkost in jo položiti pred bralca/bralko? Mais non, ko smo govorili o izzivih, smo s tem mislili zlasti, da dokončnih zaključkov ni, nobena poezija jih ne (z)more ponuditi, in to niti ni njena naloga. Naloga je, da jih razstre in vrže v veter, konceptualno, če se da. In če sama morda pozna te ali one odgovore, jih ne postreže v obliki kakšne teatrske piramide ali katarze. Suspenz? To že. In čemu že služi suspenz?

Vzhajajoča založba Animot v svojih izdajah streže z zanimivimi teksti; tole je že druga pesniška zbirka, ki je pisca teh vrstic nagnala v galop. Teater iz papirja je zgolj navidezna entiteta, kar nam je jasno kmalu po uvodnih verzih, platforma za dvogovor med mojstrom in margareto, ki delujeta na način nekakšne pesniške značajevke, da se na koncu prvega dela razblinita in spremenita zgolj v telesa; v teh je ključna beseda krik, ki na prvinski način zbirko tudi zaključi, a še poprej se sleherniške situacije stekajo v poskus razrešitve osnovnega ontološkega problema: obdržati grozo na vajetih. Je to morda tudi skupni imenovalec po(dvo)govorov iz prvega dela, ko se Margareta Mojsterin razdeli na dvoje in se potem spet sestavi v dvoje: glavo in krik. “idiot pa hodi po mestu / s svojo raztolčeno glavo / (…) pozabi svoje telo / (…) glava pravi: bogata sem in zmožna jemati / krik pravi: bogat sem in zmožen dajati” (str. 81). Ta poslednja dvojina prinaša enovito telesno (ali enovito, telesno) izkustvo, kot preberemo tudi v spremni besedi. Alenka Jovanovski gre torej z novo zbirko v verjetno in neverjetno. Njen pesniški svet tokrat postane grotesken v toliko, kolikor je to potrebno, da glava in krik sovpadeta v telo.

Tej izkušnji sledi tudi likovna oprema, točneje: naslovnica. In še bolj točneje: podobe na zavihkih. Če kje ob poti srečate kakega starega pantomimika, mu odzdravite s tisto staro ljudsko iz Botra petelina: svet se podira, vse beži. In opazujte, kaj bo storil.