Piše: Franc Križnar
Odlični slovenski flavtist, ali kar »primus inter pares/prvi med enakimi« Matej Zupan (roj.1970) je spet presenetil z novo diskografsko izdajo. Že drugič (prvič so bile to Operne fantazije s pianistko Andrejo Kosmač, ZKP RTV SLO, 2021) je zdaj to digitalni album, ki ga je moč slišati na spletu. Umetnik igra na posnetkih baročne skladbe izključno solo, acappella, brez spremljave. Velik izziv za očitno največjega umetnika. Na njem pa predstavi solistična flavtna dela štirih baročnih skladateljev Francoza Marina Maraisa in treh Nemcev: Georga Philippa Telemanna, Johanna Sebastiana Bacha in Carla Philippa Emanuela Bacha. Presežena dolžina posnetkov se razpne skoraj do 100 min, kar je vsekakor prednost omenjene (nove) tehnologije, bolje zapisano: oblike in ne vsebine.
Umetnik je že doslej posnel in izdal kar sedem samostojnih plošč (vse od 1996 →), poleg tega pa ga najdemo še na ploščah pihalnega kvinteta Ariart, komornega orkestra Academia Ars Musicae, ansambla za sodobno glasbo MD7, Simfonikov RTV Slovenija, pihalnega orkestra SVEA iz Zagorja in še kje. Saj je M. Zupan domicilno Zagorjan, sicer pa že dolgo tudi redni profesor za flavto na ljubljanski AG in z zavidljivo mednarodno referenco gostujočega profesorja, žiranta, umetniškega vodje idr. Kot je umetnik sam zapisal v spremni komentar k tej izdaji, eseju mu je šlo pri tem izkazovanju univerzalne baročne glasbe za vse tiste (poustvarjalne) elemente, ki so prav za to dobo najbolj značilne: kontrasti, ki v vseh slogovnih (kompozicijskih) in izvajalskih parametrih obenem odslikavajo tudi solistove, Zupanove kvalitete tona. Prav ta pa je tisti, ki umetnika »izdaja,« četudi gre zdaj v tehle (baročnih) glasbenih primerih za precejšnje omejitve. Najvažnejša v tem je dinamika in ravni ton. Poleg tega pa je tu še črno-belo slikanje celote, vseh predstavljenih in odigranih notnih tekstov. V vseh teh elementih solist Zupan bolj kot ne, prekaša samega sebe. Njegovo fraziranje je premišljeno in dognano, askeza samega melodičnega flavtnega tona pa venomer obogatena s številnimi niansami. Ne sliši se njegovih vdihov in morebitnih šumov zaklopk. To pa je zagotovo že drugi del tele uspešne zgodbe ekipe, ki je tem posnetkom tudi botrovala v baročni podružnični cerkvi sv. Jakoba v Stanežičah (Ljubljana). Cerkvica ima očitno svoje podtone tudi v našem daljnem baroku, saj je bila cerkvica omenjena že davnega leta 1526. Kot, da tudi njena (notranja) arhitektura, ki je mdr. tudi po lepoti podeželske cerkve, na širšem ljubljanskem območju, odzvanja v akustičnem pogledu in tako z neke vrste fizikalno simbiozo, akustiko dodaja in pomaga umetniku pri nizanju dramaturgije celotnega projekta.
Skoraj 20-min. delo Maraisa Les folies s’Espagne/Španski foliji/starinski listi (1701) predstavlja 32 variacij z dodatno zaključno ornamentirano ponovitvijo prve (variacije). Delo v duhu baročne sarabande/folije navkljub brez oznak za tempe in dinamiko, deluje kar najbližje avtentični izvedbi na leseni flavti; saj umetnik Zupan na teh posnetkih vseskozi igra na sodobno, prečno kovinsko flavto. Skoraj slabo uro (55 min.) traja naslednji suitni ciklus 12 fantazij, TWV 40-2-13 slovitega nemškega baročnega mojstra G. Ph. Telemanna. Napisane so v dvanajstih tonalitetah: A-dur, a-mol, h-, B-, C-, d-, D-, e-, E-, fis-, G- in g- pa so vse skladbe kontrastne v tempih: od virtuoznih pa vse do spevnih melodij. Zupan tudi tale zajeten in spet kontrasten opus v zdaj že znanih baročnih omejitvah barva po svoje, njegova muzika pa seveda poje, ne glede na taka ali drugačna občutja: ravnost tona in kontrastnost tempov in dinamike pa ostajajo njegova pregovorna kvaliteta. 4-stavčna (Allemande, Corrente, Sarabande in Bourrée angloise) Partita v a-molu, BWV 1013 slovitega J. S. Bacha pa je naslednji baročni odpev na omenjenem albumu. Skoraj 12 minutno delo je v mnogo krajšem obsegu zdaj strnjeno med nove štiri (baročne) stavke, ki jih sicer poznamo tudi iz podobnih skladateljevih solističnih del (za čembalo, violino, violončelo, …). Govorica še enega (baročnega) velikana je zdaj mnogo bolj znana, skoraj bi lahko rekli, kar domača; v primerjavi s predhodno glasbo, ki smo jo že slišali. Sklep le-tega pa predstavlja še opus enega od očitno najbolj uspešnih Bachovih sinov C. Ph. E. Bacha, »berlinskega« ali »hamburškega« Bacha. Trije stavki (Poco adagio, Allegro in Allegro) njegove Sonate v a-molu, Wq. 132. Z vsemi baročnimi atributi zagotovo velja za eno najbolj virtuoznih del na vseh posnetkih, za delo, ki se finalu že spogleduje z rokojem ali/in celo zgodnjim klasicizmom. Svobodni tempo rubato pa je tukaj še najbolj izpostavljen in iskriv in ki ga flavtist Zupan izkoristi dodobra. To je le »nota finalis« vseh njegovih tokratnih glasbenih in diskografskih dosežkov in ki tudi po skoraj stotih minutah igranja, predvajanja in poslušanja, še vedno drži poslušalca v »visokem štartu.« Visokemu ali poznemu in zrelemu baroku tudi več kot pritiče omenjeni finale.
Ekipa, ki je glavnemu protagonistu flavtistu M. Zupanu stala ob strani, eminentni so-ustvarjalci postavitve in slišanja tega zvoka, so bili stalni flavtistovi sopotniki: glasbeni producent Tone Jurca, zvokovni mojster Miran Kzafura, urejevalec posnetkov in izdelovalec matrice Damir Ibrahimkadić, pa še nekaj tistih »zunaj samega zvoka za sam zvok:« avtorji fotografij-fotografi: Otton Zajec, T. Jurca in M. Zupan, oblikovanje je prispeval FelixDesign, lektorica (Zupanovega objavljenega besedila) je bila Tjaša Plut, prevajalka (v angl. jezik) Gabrijela Petan Tome, redaktorica pa Emanuela Montanič Sekulović. Vodja založniške dejavnosti (ZKP RTV SLO) je Mojca Menart, digitalni album Baročne za flavto solo/Baroque for Flute Solo pa je izšel v sodelovanju z Radiem Slovenija – Programom ARS.
Vse druge in nadaljnje informacije pa so dostopne na www. matejzupan.com, samih poti za poslušanje pa je več. Tale recenzija je nastala po poslušanju na:
https://music.youtube.com/watch?v=XrOHZguEiys&si=2g1Xa1pD9AYfuSAG