Piše: Gregor Zorič

Oppenheimer (2023) govori o zgodbi »mučenika«, očeta atomske bombe, J. Roberta Oppenheimerja (1904- 1967), ki je prikazan kot žrtev svojega intelekta v političnem, znanstvenem in družbenem svetu, v času druge svetovne vojne (1939 – 1945). Oppenheimer je bil znanstvenik, ki je vodil projekt »Manhattan« za  izdelavo atomske bombe med drugo svetovno vojno, na skrivni lokaciji Los Alamos-a.  Zgodba oz. sam lik Oppenheimerja povzdiguje oz. idealizira šibkost in nemoč žrtvinega položaja skozi turbulentno življenje znanstvenika, z velikimi vzponi in nizkimi padci. Nov film Christopher Nolana poda refleksijo o podobnosti trenutnega in nekdanjega socialno-političnega sveta, ter njuno povezanost v času, ki vpliva na prihodnost, katero bo odločila sedanjost po vzgledu preteklosti.

Film Oppenheimer v vsej svoji veličini z močno tematiko, filmsko biografijo in prvorazredno igralsko zasedbo, izgubi svoje sporočilo s kompleksno nelinearno zgodbo geopolitičnih dogodkov v času druge svetovne vojne, dialogi preobloženimi z žargonskimi termini, minutažo, nekonsistentnimi nedodelanimi liki in relativno hitrim »pacingom« oz. tempom filma. Film se zaključi dokaj morbidno z neizbežnim sporočilom in slabo vestjo Oppenheimerja, ki si navsezadnje pripiše samo neuspeh. Sporočilo filma je pravzaprav svarilo. V tem primeru smo skozi oči glavnega akterja Oppenheimerja, s katerim naj bi v filmu simpatizirali, mi, navadni smrtniki, prikazani kot nemočni in nezmožni odločati o globalnih aferah, nad katerimi nimamo kontrole.

V filmu, nenavadno bolj kot odlično odigrana glavna vloga Cillian Murphya, izstopajo stranske vloge, katere pridejo do izraza z večjo in odločnejšo vsebino ter težo likov. Oppenheimerjeva persona v prvi polovici filma deluje obetavno in že skorajda diktatorsko v progresivnem razvoju vsaj do sredine filma, kjer se zaradi šibkosti scenarija potem preobrazi v popolnoma drugačno. Zdi se, da Cillianov lik nastopa le še za voljo zgodb ostalih, stranskih karakterjev. Robert Downey Jr. odlično upodobi antipatičnost in nastrojenost Lewis Straussa in pravzaprav skozi celoten film poganja dramo celotne zgodbe v izsekih,  posnetih v črno-beli tehniki. Florence Pugh v filmu odigra nerazsodno ljubico Oppenheimerja – Jean Tatlock, ki je pravzaprav edini lik v filmu, ki je bil po mojem mnenju slabo izkoriščen za tako talentirano igralko. Erotične scene z Pughovo izpadejo neumesne in nesmiselne,  predvsem pa nespoštljive v sceni, kjer Oppenheimer prebere stavek iz Bhagavad-Gite.  Skrajno neumna in nizka poteza, celo za Nolana, ki je dovolj pameten, da bi znal bolje implementirati citat Krishne, kot pa je to storil v filmu. Gary Oldman, kot predsednik Truman, me je povsem presenetil z zelo kratko sceno ter s svojo igro upodobil bes in tako name naredil močan in nepozaben vtis, kot Robert Downey Jr. skozi celotne 3 ure filma. To ni mišljeno kot kritika Downeyeve igre, temveč kompliment obeh igralcev. Gary Oldman je navsezadnje eden izmed fenomenalnih in brezčasnih kameleonskih igralcev, ki odigrajo lik popolnoma prepričljivo in neprepoznavno svoji personi, pa naj bo to 3 minutna ali 3 urna igra. V filmu je tudi talentirana in čutna Emily Blunt, ki v ozadju filma vseskozi drži celotno zgodbo pokonci. Vredno je omeniti tudi Matt Damonovo igro, katera poskrbi za gonilo zabavnih delov filma in pa Tom Contija, ki se je izjemno odrezal kot Albert Einstein. V filmu so še številni drugi prvorazredni igralci, katere igro je vredno pohvaliti in sicer: Josh Hartnett, Jack Quaid, Dane DeHaan, Casey Affleck, Jason Clarke in Benny Safdie.

V Oppenheimerju se pojavljajo tudi scene, katerih namen je bil prikaz »grozljivega«, in katere bežno spominjajo na slabo imitacijo intenzivnih scen iz filmov studia A24, natančneje psiholoških grozljivk režiserja Ari Asterja. Znotraj zgodbe so tudi prikazane različne vizualne animacije »atomskega-kvantnega« sveta, katere so mi vzbujale čuden občutek, kot da vseskozi gledam napovednik in ne sam film. Čeprav animacija vizualno izpade zelo unikatno in zanimivo, subtilno deluje kot cenen način za odvračanje gledalčeve pozornosti od pomanjkljivosti filma. V pripovedovanju so bile naslednje slabosti : pomenljivost scen, razumljivost zgodbe in jasnost izražanja dialoga.

V filmu so le tu in tam kakšni, Nolanovi trenutki, ki nas opominjajo, da je Nolan navsezadnje še vedno eden izmed najboljših scenaristov/režiserjev današnjega časa, ki ima svojo formo filmov in zna ustvariti trenutke z nabito polnimi emocijami. Oppenheimer, kot biografski film, deluje predvsem enako oz. malenkost slabše kot Dunkirk (2017). Je zgodovinski film, ki zajema zgodovinsko natančnost dejstev, vendar primanjkuje globino likov in strukturo zgodbe, ki bi osmislila kaj prikaže na platnu. Marketinškem uspehu filma je pripomogla tudi popkultura interneta z ustvarjanjem MEME-ov – Barbenheimer. Filma Oppenheimer (2023) in Barbie (2023), ta sta namreč izšla v kino dvorane sočasno in si tako prislužila letošnji PR-ovski sloves. Kljub marketinškemu uspehu, pa film ne preseže naših pričakovanj. Morebiti je najprej zares potrebno pogledati Barbie, da bi lahko razumeli Oppenheimerja. Mogoče pa res.

Moja ocena filma je 8/10.

NAPOVEDNIK: