Piše: Franc Križnar

V roke sem dobil tudi cedejko mariborskega Kulturnega centra, zavoda za umetniško produkcijo in založništvo INVISIBLE SPACES OF STARDUST/NEVIDNI PROSTORI ZVEZDNEGA PRAHU glavnega avtorja in izvajalca, producenta in izdelovalca masterja, skladatelja in pedagoga (univ. doc. in dr.), cinesata, pianista in esejista Mitje Reichenberga (roj. 1961). Tudi v tej zadnji vlogi ga že poznamo, morda celo kot »hišnega« avtorja in izdajatelja podobne (digitalne) glasbe. Glasbe, ki je univerzalna, po vseh drugih kriterijih pa več kot ne: nenavadna. Ploščo z nekaj več kot 52 min. glasbe sestavlja sedem stavkov: Polaris, Sirius, Alpha Centauri, Betelgeuse, Rigel, Vega in Antares. Plošča je izšla v seriji Classica Slovenica KC Maribor (2023). Med sodelujočimi partnerji in sodelavci so ob M. Reichenbergu poleg omenjene založbe še izvršni producent Dušan Hedl, odgovorni urednik Peter Dobaj, urednik glasbenih izdaj Gregor Zorič in predstavnik založbe (za KC Maribor) Aleks Hedl.

Javna muzika Maribor, CSCD 010 / FREE CD 086, 2023 je torej vesoljna ali celo vesoljska glasba. Kot jo na plošči s svojimi komentarji predstavlja tudi avtor M. Reichenberg: »Gre za popotovanje po galaktičnih razsežnostih nevidnega, saj sta glasba in zvok elementa, ki ustvarjata te nevidne prostore tako, da opisujeta popolnoma izmišljene in fantazijske predstave najbolj popularnih zvezd oz. planetov. V materialu so uporabljeni ritmični in zvočni elementi transa oz. psiho-hipnotičnih frekvenc, ki lahko aktivirajo tudi spancu podobne notranje meditacije, avtosugestivne in hipno-terapevtske učinke. Z njimi je možno popotovati v fantaziji marsikam. Sugestivna moč zvoka povzroča lahko bioresonančne reflekse, globinsko stereo metodo montaže (depth-stereo 3D). S tem pa povezana zvočna oblikovanja dajejo najboljše učinke; v kolikor se zvočni material posluša neposredno prek zaprtih slušalk, saj je precej gradiva narejenega tudi v ASMR tehniki, ki pa daje celotnemu zvoku pomembno poanto. Popotovanje se prične na Zemlji (Polaris) in se tam seveda tudi konča (Antares).«

Precej od tega, kar piše avtor, je tudi res: komaj slišna muzika in ne-muzika, efekti pa vse do povsem njenih nasprotnih oddaljenosti, torej do glasnega pa še vedno ne preglasnega muziciranja, takšnih učinkov. Vseh sedem predstavljenih naslovljenih stavkov deluje dokaj nepovezano, v »simfoničnem ali/in sonatnem« smislu pa je to spet bolj suitna kot pa kakšna druga forma, oblika. Polaris (1; 8:25 min.) je že poln kozmičnega niča, šumov in črnine neba. Ta se počasi oddalji od našega planeta. Sledi na A (=alfa) in B (=beta) valovih zgrajena kompozicija s poudarjanjem hladnih intervalnih razmerij in ASMR doživljanji le-teh. Pulzacije so ritmično uravnotežene do te mere, da imajo lahko tudi hipnotične učinke. Občutek hladnosti se stopnjuje s frekvenčnimi prehodi ultrazvoka in s prisotnostjo skoraj neslišnih utripov malo nad 15 kHz. Sirius(2; 6.56) predstavlja najsvetlejši zvočni del. Ta je narejen v rdeči valovni dolžini, za kar je uporabljen rdeči zvočni spekter šuma, ki je delno podoben roza šumu, vendar z drugačno spektralno vsebino in različnimi razmerji. Ta šum se uporablja tudi v hipnoterapiji za boljši učinek REM faze. Kompozicija se zaokroži v pulziranju. Alpha Centauri (3; 7.14) predstavlja meditativni ritmični model 80bpm in omogoča razvoj ASMR zvočnih barv tega dvozvezdja. Saj gre za dvojne frekvence, ki skupaj nenehno ustvarjajo tretjo zvočno valovno dolžino, t. i. interferenčni ton pod našim pragom slišnosti – v spektru infrazvoka, torej pod 15 Hz. Tako se nadaljuje meditativno potovanje in kozmos je še vedno prisoten: v zvoku. Betelgeuse (4; 7.13) naredi avtor z občutkom orjaškega zvoka z dvojnim avdio-pulzatorjem, tako da nastane nekakšna hiper-bioresonanca, multisenzorični učinek telesa prek zvoka; občutek celosti in nad-velikosti tona. Zvočno oblikovanje te zvezde je še posebej primerno kot multimodalni model uravnavanja stresa, anksioznosti in negativnih misli. V Rigel(5; 6.11) avtor ujame modro svetlobo te zvezde v zvočno strukturo ritmične zanke v spektru modrega šuma. V to zajame še ASMR enote drobnega prahu, ki se blešči v občutku oddaljene svetlobe. Vse skupaj pa popelje v prijetno vibracijo doživljanja modrega valovnega spektra. Vega(6; 6.09) je z belo svetlobo te zvezde temelj za uporabo belega šuma, kar je signal, imenovan po analogiji z belo svetlobo, z ravnim frekvenčnim spektrom. Ker gre tudi za obroč zvezdnega prahu, avtor uporabi ASMR tehniko peščenega pretakanja in lebdenja, kar še posebej poveča občutek magičnega učinka balneoterapije, kopanja v mineralni vodi ali šumečem zraku. V zadnji postaji Antares (7; 10.24)
tega popotovanja je ta zvočni prostor namenjen nekakšnemu antijunaku rdečega planeta Marsa, mitološkega boga vojne, pri čemer se skladatelj in izvajalec-producent povrne v rdeči šum in pulzatorje ter zvočne zanke meditativnega modela. Zvočna kontemplacija popotovanja se zaokroža z deziluzijo prostora, ko se vrne v vsakodnevni zemeljski vrvež, potem pa na nočno morsko obalo, kjer v miru opazuje zvezde in planete, od koder smo pripotovali.

Vloženi inlej k plošči je v celoti v angleškem jeziku, na spletu izdajatelja in založnika KC Maribor pa je moč najti vsa ta (avtorjeva) spremna besedila avtorja in o njem še v slovenščini. Kot povedano, slišano in virtualno videno gre za »Klanfgnfarbe,« timber (franc. zvonec), sicer pa za barvo glasu-ov, za zvok in glas; vse od prakrika pa do sedanjih najnovejših možnosti proizvajanja zvoka: tonov, šumov pa še česa drugega z vso mogočo in nemogočo »strojno« tehniko in tehnologijo, digitalno. Pri istem avtorju (M. Reichenbergu) to že poznamo, je pa res, da ob poznavanju njegovega tovrstnega opusa ves čas v crescendiranju svojega, tovrstnega (glasbenega) opusa. Morda si je prav z njim postavil neke vrste najvišje možno postavljeno tovrstno letvico. Avtor v tem pogledu ni le multiinštrumentalist, je neke vrste multimedijec. Kot je nekoč (1997) že zapisal M. Reichenberg sam: »V nepopolnosti je užitek, v iskanju je slast, v igri je umetnost, v glasbi je iluzija.«¹

1 Slepilo, blodnja, samoprevara, varljivo upanje.