Po študiju je najprej služboval kot diakon pri Sv. Barbari pri Vurberku. 3. maja 1829 je bil posvečen v duhovnika, do jeseni je kot kaplan ostal pri Sv. Barbari, nato je do srede leta 1838 služboval kot kurat v karlavski kaznilnici v Gradcu, potem pa dve leti (1836–1838) kot spovednik pri uršulinkah. Od 1. julija 1838 do konca marca 1843 je bil škofov dvorani kaplan, nato referent za slovenski del sekovske škofije in spiritual pri karmeličankah. Aprilu leta 1843 je nastopil duhovniško službo v župniji Sv. Petra pri Mariboru. Leta 1859 je bil imenovan za častnega kanonika. 1879 je obhajal zlato, 1889 pa biserno mašo.

Umrl je 9. decembra 1889 v Malečniku, takrat imenovanem Sveti Peter pri Mariboru. Pokopali so ga 11. decembra. Pogreba se je po poročanju Slovenskega gospodarja udeležilo 34 duhovnikov, 13 bogoslovcev, veliko drugih ljudi. Marko Glaser je pokopan pred glavnim vhodom podružnice matere božje na Gori.

Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Martinu blizu Vurberga. Kratek čas tudi v Limbušu Po tem je obiskoval gimnazijo v Mariboru, kjer je zaključil trimesečni tečaj za učiteljske kandidate.

V Gradcu je v letih 1822–1824 študiral filozofijo, v letih 1824–1828 pa teologijo. 

Napisal je več nabožnih spisov. Nekateri so izšli v tiskani obliki, drugi pa so se ohranili v rokopisu. Iz nemščine je v slovenščino prevedel molitvenik in izdal pod naslovom Dušni vižar. Prva izdaja je v Gradcu izšla leta 1838, druga 1840. Okrog leta 1840 je izdal delo Zlate bukvice od Srca Jezusovega ali brumno navižanje srčne ljubezni k Jezusu no Mariji in za otroke priredil in izdal Molitne bukvice za šolarje. Leta 1845 je izdal molitvenik Marija pribežališče grešnikov. Glaser je zlagal nabožne pesmi, ki so deloma natisnjene v njegovih molitvenikih, nekaj jih je v Slomškovem almanahu Drobtinice, posebej je bila natisnjena pesem 14-kitična pesem Zvonov hvala, zložena o priliki blagoslovljenja velikega zvona pri Sv. Barbari leta 1837.

Vsestransko je podpiral slovenske duhovnike mariborskega okrožja, širil bratovščino presvetega Srca Jezusovega in Marijine cerkvene pobožnosti. Res posebno skrb je namenjal izobraževanju. Starše je zavzeto prepričeval, naj otroke pošiljajo v šolo. Leta 1868 je vzpostavil dekliško šolo in zanjo uspel angažirati šolske sestre iz Eggenberga. Kmete je navduševal za sadjarstvo in priredil sadjarski tečaj. Njegovo delo lahko razdelimo na več področij.

Bil je duhovnik, Slomškov pomočnik, častni kanonik, konzistorialni svetnik ter pesnik in nabožni pisatelj. Ob tem pa je potrebno še posebej izpostaviti njegovo vlogo pri preselitvi škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor leta 1856, ko je poskrbel za nastanitev škofovskih inštitucij.