Miša Gams – Telo med ekstazo in ritualom: vloga ponavljanja znotraj religije in psihopatologije vsakdanjega življenja
Miša Gams se v tekstu Telo med ekstazo in ritualom na poseben način loteva protislovnih duševnih in miselnih tendenc, ki zaznamujejo moderno zahodno civilizacijo in s tem tudi druge dele sveta, še zlasti pa tudi slovensko kulturo in mentaliteto. To nasprotje je sicer večinoma zajeto v sekularističnih okvirih, čeprav se sicer izraža tudi kot nasprotje med religiozno konservativnostjo in ateistično liberalnostjo.
Nepozornemu očesu bi prisotnost tega nasprotja zlahka ušla, saj je zajeto v filozofsko-psiholoških ekspertizah. Različni misleci so ga imenovali z različnimi imeni in ga različno konceptualizirali. Nietzsche, recimo, ga je ujel v nasprotje med apoliničnim in dionizičnim občutjem v starogrški kulturi, ni pa nenavadno, da je po svojem filološkem delu prešel na brutalno kritiko dotedanje evropske civilizacije, ki ji je nasprotoval z dionizične perspektive, perspektive igre, telesnosti, kaosa, moči in podobnega.
Avtorica se v teh okvirih osredotoči na nasprotje med freudovskim in antiojdipovim dojemanjem človeške duševnosti. Prvo si ponavljanja travm v takšni ali drugačni obliki ne zmore razložiti drugače kot izraza gona smrti, ki naj bi si ga lastili ljudje skupaj z gonom po življenju. Nasprotna stran v ponavljanju vidi kreacijo, pri čemer se zlahka navežemo na Deleuzov koncept ponavljanja z razliko. Deleuze in Guattari sta bila francoska misleca, ki sta se pojavljala v središču antipsihiatričnih teorij. Ponavljanje ni izraz samodestruktivnosti, temveč želje po radostni igri in tudi celjenju. Tekst Miše Gams je inovativen predvsem v spajanju na videz raznovrstnih teorij v to osišče, ki zato presega klišeje sodobnih kulturnih bojev in lažne dihotomije.
Miša Gams – Telo med ekstazo in ritualom, Kulturni center Maribor, 2022
Tako se v bitko lahko vpletejo tudi teoretiki, kot je, recimo, pater Christian Gostečnik, ki pa bi ga bilo pravzaprav mogoče uvrstiti na manj konservativni pol. V nasprotju s siceršnjim psihoanalitičnim dogmatizmom v slovenski teoriji se Miša Gams ozira tudi na avtorje, ki sicer izhajajo iz Freuda, a ga tudi presegajo in svoja spoznanja povezujejo s sodobnimi znanstvenimi dognanji, ter na avtorje, ki ne izhajajo nujno iz lacanovskega obskurantizma in so zmožni psihoanalizo demistificirati. Tako misel šviga v različne, za slovenskega bralca neintuitivne smeri; nasprotuje izvornemu Freudu, vendar se ne zasidra dogmatično v kakšnem nasprotju, temveč se z novejšimi spoznanji zopet vrača k samemu Freudu. Pri tem pa se ne ogiba niti mističnim ali religioznim interpretacijam, kar je še večja redkost. Pohvalimo torej lahko celovito lotevanje obravnavane teme.
Problem ponavljanja je sicer zanimiv, saj je z njim popolnoma prežeta popularna kultura, in s ponavljanjem smo prežeti tudi sami. Popularna glasba od bluesa naprej temelji na repeticiji in obnavljanju travmatičnih stanj. Restavracije in trgovine so franšize, Hollywood je razvil industrijo neprestanega ponavljanja motivov, likov in popularnih mitov. Nasploh tako industrijska kot postindustrijska civilizacija, ki izhajata s tekočega traku, temeljita na ponavljanju, moderne morije pa se kažejo kot neprestano ponavljanje in nič drugega.
Telo med ekstazo in ritualom uspešno premaguje predsodke o ponavljanju, vendar bi iz tega kratkega teksta zlahka sledila tudi njegova kritika. Mar kot množice ne živimo sredi neprestanega ponavljanja katastrof in bolečine propadlih odnosov, ki ga še predobro izkorišča popularna kultura in nas s tem še bolj vleče v primež konzumerizma in statusa quo? Morda pa je v tem vendarle nekaj samodestruktivnega. Knjižica ponuja dobro izhodišče za premislek, obenem pa s svojim dialektičnim procesom ponuja dosti možnosti za nadaljnji dialektični proces in iskanje razrešitve uspešno predstavljenih protislovij.
Muanis Sinanović