Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2023

Če bi bil Galileo, bi spregovoril pod glasom … Šepnil bi, zamrmral sebi v brk. To naj bi znameniti mož tudi storil in tudi tele pesmi šepetajo, tudi zadidaskalirajo, a kljub temu zagrmijo. Namreč tistemu nebrezbrižnemu bralcu, ki si vzame čas in prisluhne. Grejo od čisto kratkih do malce daljših, a nikoli ne zares dolgih. Nežo Vilhelm poznamo v raznih vlogah, povezanih z literaturo, njena nova pesniška zbirka pa bralcu/bralki ne pušča dvoma o tem, kako spretno se poigrava z ontološko intimo, kako z ljubeznijo eksistira in koeksistira, zdaj čisto neposredno, zdaj malce bolj kompleksno, a vedno se ob tem (samo)izprašuje in intime nikoli ne jemlje kar tako, kot da se sveta in žitja ne bi dalo upovedovati tudi drugače. Ne izrablja vzorcev; ko izdihne svoj naslov, za njim stoji precej gromoglasno zaledje besede. A kako si lahko v dvoje, če si sam? Je ta samota nuja, depresija in anksioznost v njej pa world view? Negotovost, ki naj bi bila v osrčju teh pesmi, ni nujno tudi nemoč. Nemoč je namreč stanje, v katerem se ne da ne eksistirati ne koeksistirati. In če v prvem razdelku že skorajda posumimo, da je neke vrste resignacija v nemoč danost ontologije teh pesmi, se svet v njih obrne. Negotovost je zgolj razmislek, kakšen korak naprej napraviti. Tesnoba zgolj osmišljanje razumevanja trenutkov, ko oklevamo. In kaj je potem odločitev? “Bila sem. / Bom. / Napaka. / Sem. /Samo sem. / Dovolj.” Ta nedvoumni Tu-in-Zdaj, se zdi, ustvari veselje, ki naslavlja drugi razdelek. Veselje z drugim živim bitjem, z ljubimcem, z živaljo, pa spet nedvoumje: “Rečem strah, / rečeš potrpljenje.” In nato spet dvom, iskanje: “Sem jaz lahko jaz, / če živim v praznini?” Smisel raziskovanja, če si sam. Resničnost nepopolnosti. Nepopolna resničnost. Sprijaznjenje s tem dejstvom. In nato skorajda ultimativno spoznanje: “Dobro sem. / Največja laž v vesolju. / A koristna. / Ustavi nadležna vprašanja.” In še nato, na koncu, telo. Bolečina telesa. Ključna pesem na strani 48, ki nekako povzema vse do zdaj napisano. “Telo molkim. / Duša vpijem. (…) Telo diham. / Duša se dušim. (…) Vdihnem. / Izdihnem. / Potrpežljivo.” Kako se izteče potrpežljivost? V padec, ki zaključuje zbirko? Presodite. “Sem v redu, / saj nimam druge, / tretje pa tudi ne.” Vtis, da so na koncu spet besede tiste, ki udarijo, glas pa ta udarec omili. Zgoraj smo žival kot sobitje omenili zgolj mimogrede. A žival ima v vztrajanju s samoto poglavitno vlogo. V nerazumevanju, prisili, negotovosti tudi. Žival deegotizira. Žival osmišljuje. Prisluhnite torej tudi Mimi. Potrebna je … za refleksijo.