Piše: Matej Krajnc

Exile, 2023

Van Morrison je zadnjih pet let v svoji najbrž najkreativnejši fazi avtorja in interpreta. Zmotil je marsikaterega dušebrižnika, ko se je kot eden redkih glasbenikov javno, hrabro in hvalevredno postavil po robu diskriminaciji in cenzuri v obdobju 2020-22 in izdal dva imenitna avtorska albuma Latest Record Project Volume 1 in What’s It Gonna Take (2021 in 22), ki pa sta ob izidu naletela na precejšen odpor in zmrdovanje, češ da starec Van nerga, da ga daje paranoja in da je izgubil etični kompas. A Van je zelo hitro pogruntal “nov svetovni red”. Povedal je, kar mu je ležalo na duši in delal naprej. Letos je objavil že inštrumentalno antologijo Instrumental, ki jo lahko kupite zgolj na njegovi spletni strani, pričujoča nova plošča pa sledi Vanovim izletom v country, jazz, skiffle in podobne zvrsti, ki jih je vedno rad obdeloval na albumih avtorskih del in standardov. Tokrat gre za klasike iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let, zlasti v povezavi z ritmom in bluesom ter rokenrolom, nekaj pa je vmes tudi pop standardov, ki tvorijo bodisi Veliko ameriško pesmarico (naslovna pesem) bodisi izročilo country & western glasbe (You Are My Sunshine). Nekateri spet pizdijo, da nergač ne zna več drugega kot peti stara jajca, da so dnevi albumov Astral Weeks in Tupelo Honey davna preteklost, a po svoje imajo itak prav in še dobro, da je tako: Van Morrison ni bil nikoli umetnik, ki bi se ponavljal, šel je s časom naprej in čas bo nekoč najbrž pokazal tisto, kar so ugotovili zelo redki spremljevalci njegovega dela: da zgoraj omenjena albuma iz let 2021 in 22 sodita med njegovi najpomembnejši deli in da je izdajanje albumov s standardi in priredbami podobne sorte kot tisto Willieja Nelsona ali Dylana: gre za sistematičen (in analitičen) poklon koreninam, opomnik na glasbo, iz katere izhaja, kar poslušamo dandanes. Van to počne dobro in spoštljivo. Na plošči z roko v roki hodijo Fats Domino, Chuck Berry, Louis Armstrong, Johnny Kidd, Don Gibson, Everly Brothers, Chuck Willis, Johnny Burnette, Little Richard, Big Joe Turner, Bill Haley in še marsikdo. Ne gre za kopiranje aranžmajev iz izvirnikov – plošča na koncu zazveni bolj kot kakšna soulovska zadeva iz šestdesetih.

Morda bi kdo dejal, da smo slišali že dovolj različic pesmi Blueberry Hill ali Red Sails In The Sunset in da se iz tega ne da nič kaj več narediti. A poslušajte starega Satchma, nato pa Fatsa, Elvisa … In potem prisluhnite Vanovi izvedbi s saksofonom in vsem, kar sodi zraven … nekaj bugivugijevskega klavirja denimo, a ne na Fatsov način. Poskus znova osmisliti vse te pesmi je uspešen in ko se s Shake, Rattle And Roll plošča izteče, se spomnimo Vana s koncertov. S kakšnim rešpektom se vedno loteva pesmi drugih. In potem pomislite, da bi zagotovo ne bil, kdor je, če bi ves čas pel samo Brown Eyed Girl in The Way Young Lovers Do.