Josip Stritar

6. marca 1836 – 25. november 1923

slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik, prevajalec

… se je rodil 6. marca 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah kmetu Andreju in Uršuli Jakič kot najmlajši otrok izmed osmih otrok. Doživetja v otroških letih je popisal v Zorinu. Leta 1868 ga je preganjala misel, da bi odšel v Ameriko. Kakor pričajo pisma bratu Andreju, je S. preživel mladost v majhnih, vendar ugodnih razmerah; že zgodaj je kazal čut za gospodarnost in osebni ugled. O njegovi nadarjenosti, prizadevnosti pa tudi samostojnosti ne govore le šol. uspehi in posebne odlike, ki jih je bil deležen, temveč je veljal o vsem tem splošen glas. Na Dunaju so S-ja osvojile liberalne ideje, posebno takrat moderni Schopenhauerjev pesimizem, pridobil si je tudi uglajeno družabno vedenje velikega mesta. Po ljubezenskih razočaranjih se je leta 1873 oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine blizu Dunaj. V Josipu so se zbudili pesniški nagibi in do slovstva zelo zgodaj.

Življenje

Ko se je odločil, da ne bo duhovnik, ga je hotel škof A. A. Wolf poslati na dunaj. orient. akad., sam se je odločil za študij klas. jezikov. Prva leta v Lj. in na Dunaju sta ga podpirala stric Janez (gl. čl.) in brat Andrej, na univ. je užival Knafljevo ustanovo, pozneje si je opomogel kot dom. učitelj v premožnih družinah (sam omenja tovarnarja G. Siegla in bankirja grofa Kanitza). S-ja vse bolj mikalo v svet. slovstvo in vznemirjala splošna kult. vprašanja. Po absolutoriju se ni priglasil k izpitom, se oprl na svoje vzgojiteljstvo in imel namen, da osnuje samostojen vzgojni zavod. 1875 postal pravi učitelj, 1878 prof.; 1879 je bil premeščen na gimn. v VIII. okraj (Josefstadt) in tu je ostal do upok. 1901. Poleg klas. jezikov je poučeval nem., franc. in lepopisje; v š. l. 1884 je bil dalj časa na bolezen. dopustu, prav tako vse š. l. 1898–9 in 1900–1.

L. 1874 se mu je rodila hči Kamila, pa čez nekaj mesecev u., 1875 sin Milan Jožef, poznejši prof. za kemijo na dunaj. poljedel. visoki šoli; 1886–7 si je po načrtih Fr. Poznika (SBL II, 469) sezidal v Gersthofu (Dunaj XVIII, Herbeckstr. 84) družin. hišo z vrtom in majhnim vinogradom, bival po upok. večinoma v Aspangu, po sinovi poroki 1913 pa se za stalno preselil tja in v naravi iskal miru. Med 1. svet. vojno in neposredno po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Nar. vlada Sje in razne organizacije v domovini so mu skušale življenje olajšati, končno se je po prizadevanju Fr. Štera (gl. čl.) v jan. 1923 preselil v Rog. Slatino in stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal nar. pokojnino in bil odlikovan z redom sv. Save III. stopnje; 1919 ga je JAZU izvolila za častn. člana. Po njegovi smrti se je žena vrnila v Aspang. Vnuka Friedrich Otto (r. 1915, jurist in učitelj verouka na protest. šoli) in Wilhelm Paul (r. 1917, pastor) živita v Weidlingu blizu Dunaja; tako je družina prešla popolnoma na tuje.

Na Dunaju so S-ja osvojile liberalne ideje, posebno takrat moderni Schopenhauerjev pesimizem, pridobil si je tudi uglajeno družabno vedenje velikega mesta. V njem sta se trli razumska in čustvena narava, domačnost in tuji vplivi; bil je dejaven človek in uživajoč estet, razmišljujoč samotar in duhovit družabnik. Skoraj poldrugi mesec dolgo popotovanje od konca jul. do začetka sept. 1861 (čez Belgijo in Francosko, v Pariz, do Boulogne, po Renu navzgor na Bavarsko in čez Dresden na Dunaj) in manjša počitn. potovanja kažejo njegove svetovljanske poteze: l. 1871 je bil v Švici, 1872 in 1873 ponovno v Dresdenu. Čeprav se je rad družil z dunaj. slov. visokošolci, se je še rajši omejeval na ožje krožke ter v njih obravnaval polit. in slovstv. dogodke v domovini, kar ga je postavilo na stran mladoslov. gibanja. Najtesnejša je ostala zveza z Levstikom; do konca mu je ohranil prijateljstvo, čeprav se mu je Levstik bolj in bolj odmikal in pozneje očitno nasprotoval njegovim estet. in polit. nazorom. Splošno je veljal za zelo resnobnega, v vsem urejenega človeka. Svoje poglede na življenje in moralo je označil v pismu Levstiku 1868: »Tukaj sem sploh znan za pravega Katona — nihče nima tako nabrušenega jezika kakor jaz, kadar je treba grometi zoper nečimrnost, nemoralnost in nesramnost, ki se šopiri po bukvah in po ulicah, v gledišči in družini« (ZbD IX, 269). Podobno o njem govori tudi tedanji dunaj. študent, poznejši župnik in alpinist J. Aljaž (SBL I, 8), ki je bil 1865–6 član slov. lit. društva (PV 1923, 115 in Herbarium Stritarianum 84, 86). Nekoliko drugače je sodil (pismo Kersniku 1. febr. 1885) Levec, pač pa ni dobesedno jemati epigramov, ki jih je zoper njega napravil Levstik 1882 (ZbD II, 358).

S-jeva občutljiva narava in polit. razmere na Slov., služba v glavnem mestu, kulturno okolje, zlasti pa poroka s tujko, vse to ga je priklenilo na Dunaj. Od svojih študij. let je bil samo 4-krat v domovini: jeseni 1868, ko se je v Lj. sešel z Levstikom, v sept. 1872 se komaj opazno, skoraj skrivaj udeležil odkritja spomin. plošče na Prešernovem domu v Vrbi, še prej v avg. i. l. pa A. Janežičeve (SBL I, 376–80) slavnosti v Lešah na Kor.; v zač. jun. 1894 je baje z ženo potoval skozi Bled, Lj. in Novo mesto ter ob 70-letnici 1906, ko ga je lj. obč. svet izvolil za čast. občana in so mu pripravili več drugih počastitev. Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je bival v vili Jakomir (danes Stritarjev dom). Tu je že istega leta, 23. novembra, umrl. Pokopan je v spominskem parku Navlje v Ljubljani.

Izobraževanje

Osnovno šolo je najprej obiskoval v Velikih Laščah, kjer se je prvič srečal s Franom Levstikom, končal pa jo je v Ljubljani. V Ljubljani je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šolanje nadaljeval na Dunaju kot študent klasične filologije. V tem času si je denar služil kot domači učitelj pri bogatih dunajskih družinah, s katerimi je veliko potoval po Evropi in si močno razširil obzorje. Študij je končal leta 1874, profesorski izpit pa je opravil leta 1878. Do upokojitve leta 1901 je služboval kot gimnazijski profesor. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje.

eseni 1846 je prišel v Lj. (3. razr. norm.), kjer mu je bil učitelj strogi šolnik M. Ivanetič (SBL I, 366; ZbD IX, 157–63); 1847 je stopil v gimn. (sošolci so bili znameniti »vajevci«), učitelji pa zlasti F. Metelko (SBL II, 106–9), K. Melzer (ib., 91–2), P. Petruzzi, (ib., 327–9); vedno prvi ali drugi nagrajenec, je bil od 2.–7. razr. gojenec Alojzijevišča. Ko se je odločil, da ne bo duhovnik, ga je hotel škof A. A. Wolf poslati na dunaj. orient. akad., sam se je odločil za študij klas. jezikov. Prva leta v Lj. in na Dunaju sta ga podpirala stric Janez (gl. čl.) in brat Andrej, na univ. je užival Knafljevo ustanovo, pozneje si je opomogel kot dom. učitelj v premožnih družinah (sam omenja tovarnarja G. Siegla in bankirja grofa Kanitza); čeprav študija ni zanemarjal in je užival priznanje prof. Herm. Bonitza (ta mu je pripomogel do drž. štipendije), je S-ja vse bolj mikalo v svet. slovstvo in vznemirjala splošna kult. vprašanja. Po absolutoriju se ni priglasil k izpitom, se oprl na svoje vzgojiteljstvo in imel namen, da osnuje samostojen vzgojni zavod.

Novega mesta, se je ponovno vpisal na univ. ter priglasil za prof. izpite, jih 3. jul. 1874 opravil ter jeseni i. 1. nastopil suplenturo na gimn. v XVIII. dunaj. okraju (Hernals), 1875 postal pravi učitelj, 1878 prof.; 1879 je bil premeščen na gimn. v VIII. okraj (Josefstadt) in tu je ostal do upok. 1901. Poleg klas. jezikov je poučeval nem., franc. in lepopisje; v š. l. 1884 je bil dalj časa na bolezen. dopustu, prav tako vse š. l. 1898–9 in 1900–1.

Delovanje

Prve pesmi pesnika so bile godovna voščila bratu Andreju ok. 1849. V 4. šoli 1850–1 je sodeloval pri alojzijev. listu Daničica, obenem bil pisar pri Levstikovi Slaviji. Prvič je stopil v javnost 1853 v ZD s štirimi nabož. soneti (Luna-Danica-Zora-Mariji); 1854 je v N objavil elegični sonet Josipini Turnograjski na prerani grob. Tako se 1866 sklene pomembna trozveza: Levstik, Jurčič, Stritar, in traja z nekaterimi motnjami (Jurčičev odhod z Dunaja, Levstikove osebne težave) do 1872 ter postavi S-ja v ospredje slov. kult. življenja. To je čas njegovega slovstv. vzpona in pesn. bojevitosti. Za Klasje 1866 napiše znameniti esej o Prešernu, v katerem stvojstveno razloži njegovo pesem; v SG 1867–8 se s šestimi Kritičnimi pismi (Česa je posebno treba našim pesnikom) obrne zoper tedanje pesn. diletantstvo, posredno ironizira kritike njegovega Prešerna ter razbije slavo Koseskega; s pesmimi, leposlovno prozo (Svetinova Metka, odlomek Zorina) idr. spisi dá 1868 posebno odbrano vsebino in bojevit značaj Mladiki. To leto ponudi A. Janežič njemu in Jurčiču uredništvo SG, vendar list nepričakovano preneha; 1869 izda svoje Pesmi. Ves čas od 1865–9 vzgojno vpliva na slovstv. začetnike, najprej v Jurčičevem lit. društvu, potem v svojem ožjem krožku (Celestin, SBL I, 74–5; Jurčič; Levec; Ogrinec, ib. II, 221–2).

Ko se je po nesrečah v politiki unesel slov. kulturni boj, S. obnovi 1876 Z. L. 1870 je bil svoj list napovedal z željo: sloga in mir, dasi je neprikrito nadaljeval lit. prenovo v duhu poslednjih let SG (ZbD VI, 91–4). Ta želja se mu ni uresničila; tudi drugi Z je nadaljeval s podobno mislijo, čeprav je postavil na čelo nekoliko umerjeno mladoslov. geslo: za dom, svobodo in resnico. Najznačilnejša dela »zvonove« dobe so romani: Zorin, 1870; Gospod Mirodolski, 1876; Rosana, 1877; Sodnikovi, 1878; pesniški cikli: V solzni dolini, 1870; Raja, Slovo (sonetni venec), Dunajske elegije, 1876; Samotar, 1877; vrsta dram. prizorov: Medeja, Regulovo slovo, 1870; podobe iz kmečkega in mest. življenja: Oderuh, Zapravljivec, Najemnina, Rejenka, 1876; Zorko, 1877; Klara, 1880; v prvi dobi goji kult. in družb. satiro: Klasične podobe, Triglavan s Posavja, Pasji pogovori, 1870; satiro in polemiko pozneje še nadaljuje, toda mnogo skromneje: Zona, Apostrof, Ljubezen (1876), na mesto satire stopi vzgojna utopija Deveta dežela, 1877.

Kot ustvarjalec je S. dedič klasike in akad. romantike. V mojstrovanju oblike uporablja vse kitice od dvovrstičnice navzgor, kvinteto, sestino, septimo in oktavo, sonet, sonetni venec, gazelo, distih, pesni pa tudi v nekitično vezanem zaporedju; pogosto uporablja knittelverz, blankverz in heroični verz, uveljavi tekočo in zloženo rimo; iz pesmi je pregnal apostrof in bistveno razčistil pravila o slov. šestomeru. Povsod je bil zakonodajalec in učitelj. — V estet., družb. in kult. polit. razpravah je uporabljal obliko eseja (Prešeren 1866), pogovora, pisma ali lahkotnega feljtona. Bil je prvi intuitivni razlagalec jezikovne umetnine. Razpravo o Prešernu je Levstik imenoval epohalno, čeprav se ni strinjal z njegovo pesimist. filozof. in romant. pojmovanjem pesn. ustvarjanja. Poleg Prešerna je razložil Jenka, Levstika, Jurčiča, odpiral pa poglede tudi v svetovno slovstvo. Kljub temu, da je živel na tujem, je njegov jezik ostal čist, poln dom. prispodob, obenem prepleten s klasič. citati in svetopisem. izreki. Nasproti Levstikovi filološki in vseslovan. smeri je pisal oplemeniteno, ubrano, včasih celo patriarhalno vzvišeno slov. prozo.

V vsem svojem obsežnem delu je S. gospodaren in preudaren, povsod pozna pravo mero; v lit. dvoboju ni nikoli prestopil meje dostojnosti in resnicoljubnosti. S-jevo delo ima zgod. pomen. Preroditeljstva ni izpolnil samo z odporom proti slabemu slovstvu in z boljšimi zgledi svoje umetnosti, niti s samo vzgojo in pesn. reformami, temveč je dejansko vodil tedanje slovstvo, mu dajal estet. opore in razgled v svet. kulturo.