Učila, 2023, prevod Maruša Mugerli Lavrenčič

Piše: Matej Krajnc

Pika Nogavička je mlajša, pa vendar starejša od mene. Ni še dolgo tega, kar je izšel svež prevod Nade Grošelj. Emil. Brata Levjesrčna. Ronja. Ki je bila zadnja knjiga, ki jo je pisateljica Astrid Lindgren objavila, pri meni pa prva, ki sem jo s tega naslova spet vzel roke po daljši “lindgrenski” pavzi, ko sem bral mnoge druge stvari. Kljukec, ki je poskrbel za enega najbolj nesmrtnih citatov … izbrskajte ga sami. Astrid in Erich Kästner sta bila med jugoslovanskimi otroki, ki smo odraščali v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, najbrž najbolj priljubljena tuja mladinska avtorja. Posvojili smo ju ob vseh domačih, ki so pisali za našo domišljijo sijajne stvari. Astrid je ostala v svetovnem kanonu in jo še berejo, nekateri naši veliki so sicer kanonizirani, a izginjajo: Seliškar, Bevk, Brenk, Mate, Cerkvenik … Tu pa tam še kdo oplazi Bratovščino Sinjega galeba, manj pa Pestrno, Rudija, Runa … Ta zgodovina sicer ostaja zapisana, kar je dobro. V časih brezžičnežev in nizkoproračunskih letalcev se težko poistovetimo z dolgimi plovbami čez ocean ali dninami … čeprav so storitve ostale, le posodobile so se za trenutne čase. Pri skoraj petdesetih nehote razmišljaš drugače kot pri osmih, čeprav si si nekoč obljubil, da otroške duše ne boš dal … in je v principu nisi, nekateri delčki so pa le šli, neizogibno. To je del odraščanja. O zrelosti in starosti pa seveda še ne bi.

Čeprav je Astrid Lindgren ne tako dolgo tega, biti trideset let še ni, v svojem slogu povedala, kako je s podeljevanjem nagrad častitljivim žlahtnikom nad 50, v svojem govoru ni usekala popolnoma mimo, v plemenitem smislu seveda. Za koga je najbrž morala biti popolnoma nora. Zavzemala se je za nerepresivno vzgojo, proti mučenju živali. Podobno kot Audrey Hepburn, ki je na teh straneh že bila naša gostja. Pisala je knjige, v katerih so bili junaki nekonvencionalni otroci. Noben od njenih junakov ali junakinj ni bil mali lord Fauntleroy, niti Sheldon ne. Kaj bi storili danes, če bi se v javnosti pojavila Pika? Čudili bi se kot nekdaj, tu se ni kaj dosti spremenilo. Morda bi njene nogavice zdaj bile v modi, ampak a si predstavljate okorne in okostenele centre za socialno delo, kako grabijo po deklici? Ronja, razbojniška hči? Urno jo spravite iz toksičnega okolja. In tako naprej. Astrid Lindgren je bila širok duh, duhovit in čisto svojstven, ki pa ji v zasebnem življenju ni teklo vse v barvah nogavic njene najbolj slavne junakinje. V pričujoči knjigi berete zabavne in tudi pretresljive odlomke o sinu Lasseju, zgodbo najbrž poznate, če pa je ne, je nekoliko pojasnjena v spremni besedi. Sama dolgo ni kaj dosti pojasnjevala, kaj se ji je dogajalo v življenju. V knjigi berete tudi o hčerki. O vseh zgodbah, ki jih je pripovedovala in si jih nato končno upala povezati vkup in poslati na ustrezne naslove.

Ko znova berem knjigo o Astrid, mi pade na pamet stara pesem enega meni ljubih glasbeno-besednih umetnikov, pokojnega Johna Prina: “od najstniške ljubezni do neporočene matere, a vse to se skriva kot nočna mora …” Knjige Astrid Lindgren niso bile vedno svetle, vsepovsod se skriva kak temačnejši flek, celo v Piki, sploh pa v Ronji, kjer me je vedno prijela nekakšna tesnoba, prav tako pri levjesrčnih … A to gre z roko v roki; Astrid Lindgren je vselej vitalistka, tudi takrat, ko se njej sami zdi, da ni. To je njena pravica in to ne moti velikega duha …