Litera, 2023

Piše: Matej Krajnc

O pričujočem delu se je trlo že nekaj literarnoteoretskih mnenj; v sami spremni besedi preberemo, da bi lahko šlo tako za esejistični roman kot za romaneskno esejistiko, sam pa bi ga po podrobnem branju označil bolj neposredno: multimedijski roman. Leta 1989 je Đorđe Balašević Jugoslaviji predstavil roman s soundtrackom, ko je izdal ploščo in roman Tri posleratna druga; pozneje je to obliko še nekajkrat ponovil. Podpisani je v Sloveniji predstavil roman s soundtrackom leta 2005 (Radoslav), nato pa s tem, da bi se ne dolgočasil, nadaljeval in ko sem dobil v roke pričujočo knjigo, sem zastrigel vsaj s šiviljskimi škarjicami, če ne že z organi. Pričujoča knjiga je bila izbrana na natečaju založbe Litera za sodobni roman in na več kot 300 straneh ponuja vpoglede v vse mogoče discipline človeškega duha. Tista multimedijska je zastopana zlasti s številnimi kodami QR, ki jih srečujete skozi ves roman in dajejo pisanju določeno novo dimenzijo: preko kod pridete do medijskih vsebin, ki dajejo pisanju nove razsežnosti, hkrati pa bralca malce popeljejo “ven iz zgodbe”, da se lahko razstavi in spet sestavi, ne pa tudi iz feelinga. Tudi naracija ne trpi, bolj gre pravzaprav za nekakšne intermezze, ki pridejo prav, saj pisanje niti pomotoma ni enostavno ali površinsko, kot bi morda kdo pričakoval, ko sliši “multimedija”. Kot tako kompleksno žal tudi ni štof za kresnika iz zadnjih let, čeprav sem letos po dolgem času spet dobil upanje, da bi se s tako nagrado v rokah lahko znova večkrat znašla tudi kakšna res dobra knjiga. A če je pisanje sámo največja nagrada, je pričujoči roman zagotovo eden izmed lavreatov. Neinfluencerski, pa tudi v kakšne “sprave” ali kaj podobnega se ne vtika. Brali smo že Amsterdam in Električno zadrgo in vemo, da ima avtorica svoj štih. Kar ne pomeni zgolj referenc in interferenc, pač pa tudi prijetno pisateljsko nonšalanco, za katero se skriva velika skrb za snov, o kateri piše. In ker je v tej snovi filozofija, sociologija, religija, popularna kultura in še marsikaj drugega, potrebuje nepovršinskega bralca. Takega, ki ne teče za preprosto zgodbico. Ki si romanov ne izposoja zgolj poleti in ki mu vrhunca “multimedijskega” doživetja ne pomenijo televizijski knjižni klubi.

Livija in Tobijas nista običajna protagonista in tega niti ne pričakujemo. Tudi ni ključno, da imata iPhone ali kaj drugega. Da sta prevajalka in slikar, slednji s kromolepsijo, to je že ključno. In ključne so barve, ki jih on vidi in ki se jim ne odpove. V svetu, ki je sicer minljiv, barve dobro funkcionirajo. Ne za vse in ne vsem. In ko smo že pri dimenzijah … je torej nereligijska verska (ali, recimo ji, duhovna) dimenzija romana (poleg vseh drugih faktorjev, o katerih smo že govorili) nepogrešljiva za doseg njegove substance? Najbrž tudi, a saj to je barem jasno – če mora bralec biti vsaj malo izobražen in znatiželjen, da sproti tudi kaj preveri in si ustvari kontekst, potem že vemo, da bo izlet med barve omogočal resnična ontološka prevpraševanja. In vera ni nikoli tudi dogma, kar je prav tako barem jasno. Vsaj nekaterim.