Založba knjig, Kulturni center Maribor, Knjižna zbirka Frontier, Proza, 2023

Pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor je v zbirki Frontier 284 z letnico 2023 izšel mladinski roman Marije Švajncer z naslovom Ali ne bom več nogometaš?. Oblikovanje in  prelom sta delo Romea Štrakla.

Marija Švajncer, doktorica filozofskih znanosti, dolgoletna univerzitetna predavateljica, pesnica, pisateljica in recenzentka, v mladinskem romanu Ali ne bom več nogometaš? na 126-tih straneh prikaže razburljivo življenje najstnika Vida. Pisateljica dobro pozna življenje mladih, kar ni nenavadno, saj si je izkušnje nabrala kot mama, babica in profesorica.

Glavni junak romana je Vid, ki se spopada z vsakdanjimi težavami in stiskami. Te se v začetku kažejo kot nepremagljive, a se sčasoma zmanjšajo na velikost makovega zrna in se kar same od sebe razblinijo.

V romanu se je Marija Švajncer dotaknila številnih tem, vse od ljubezni do športa, najstniške ljubezni, socialnih zadreg ob razvezi partnerjev in usodah otrok do trdne zveze, vzpostavljene med vnuki in babico, in še okoljevarstvenih tem.

Vid je devetošolec, ki je v svojem mladem življenju izpostavljen mnogim nepredvidljivim izzivom. Ima mlajšega brata Svita in polsestro Zalo. Kljub temu da je družina sestavljena, je povezana in dobro deluje. Bivši in novi starši svojih nesoglasij ne rešujejo na plečih otrok, kar je izjemno pomembno in zgledno za tiste pare, ki po razhodu niso uspeli prebroditi osebnih zamer.

V zgodbi ima pomembno mesto babica. Čeprav živi sama, je z Vidovo družino in predvsem z vnukom zelo povezana. Razume ga, zna mu prisluhniti in na nevsiljiv način svetovati. Tako kot večina babic ga razvaja z žepnino, kar ji Vid vrača s pozornostjo in pomočjo pri reševanju informacijskih zadreg sodobne tehnologije. Postavi se vprašanje, ali se babica, ki je opisana kot visoko izobražena ženska, res ne more ali pa se noče naučiti uporabljati pametnega telefona in upravljanja s televizijskimi programi, kaj šele s številnimi možnostmi uporabe računalniških programov. Je to njena taktika? Gotovo je modra ženska, ki ve, da z drobnimi zadregami in navidezno lastno nemočjo ohranja stike z ljubim vnukom.

Kakorkoli, Vid je na prvo mesto postavil šport, in to nogomet, ko pravi: »Tako rad treniram.« (str. 7). Nogometaš sanja o športni karieri, vendar se kmalu na tem mestu ustavi pri »če«, in ta če je zelo velik. Oviro predstavlja trener Miro, ki ne uporablja primernih spodbud. »Vid, zakaj dviguješ noge tako nizko? … Vid, teci hitreje! … Vid, zakaj spet zabušavaš? … Ali si zaspal na igrišču? Dvigni debelo rit in migaj!«(str. 33–35)

S temi besedami v glavnem junaku ubija veselje do nogometa. »Popoldan sem se prekladal po kavču in si močno želel, da mi ne bi bilo treba k nogometu.« (str. 32).

Trenerjeve besede zelo bolijo, a njihov pomen se zmanjša, ko se Vid izpove živalskemu prijatelju, hrčku Timoteju. »Timotej, ko bi ti vedel, kako težko je biti nogometaš.« (str. 10). Tudi takrat, ko se druži s prijatelji in še zlasti z Ajdo, pozabi na Mirove očitke. V devetošolcih se prebudijo hormoni, in če pobrskamo po spominu o svojih najstniških letih, se morda spomnimo prelepih trenutkov, ko smo zardevali ob pogledu na ljubljeno osebo in se spogledovali z zvezdami. Aktualni čas v romanu je drugačen. Mladi hitro vzpostavijo stik s pomočjo telefonskih sporočil in spletnih omrežij. Vid je kljub temu drugačen. Z Ajdo deli mnoge prijetne trenutke vse od poslušanja klavirskih vaj do pustolovščine, ko ju v šoli v naravi v temni noči po gozdu iščejo vzgojitelji in policisti. Ta prigoda se je srečno končala, enako kot treningi nogometa. Nazadnje se je vse srečno razpletlo in za Vida se je začelo novo življenje.

Mladinski roman Marije Švajncer Ali ne bom več nogometaš? je aktualna zgodba, napisana z dobro mero humorja, ki bo k branju pritegnila najstniško populacijo in tiste, ki so že davno prestopili ta leta. Priporočam jo mladini, odraslim, staršem in starim staršem, saj se z liki hitro poistovetimo. Lahko jim sledimo in v svoja življenja umestimo njihove prakse za izboljšanje medgeneracijskih odnosov.

Napisala Vlasta Črčinovič Krofič