Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2023

Človeštvo že vrsto stoletij (ki grejo že v tisočletja) tipa in išče najsvetejše; bodisi odrešenje bodisi večno življenje bodisi karkoli povezano s tem dvojim; Sveti gral je ves čas tista relikvija, ki stoji čisto na vrhu lestvice … nad torinskim prtom, Kristusovo družinsko grobnico in morda celo kakšnim koščkom lesa z Golgote. O gralu pojejo pesmi, pesniki, malikovalci, pisatelji, filmarji, kantavtorji, slikarji, doživljal je raznorazne ubeseditve in tudi parodije. Od Da Vincijeve šifre do Monty Pythona je paleta vseh teh variacij izjemno pisana. Po krščanski mitologiji ni svetejšega od Kristusove krvi, kelih pa ima nebroj pasusov v vseh vrstah priobčenih in nepriobčenih tekstov, med drugim v tistem evharističnem: »Prav tako je po večerji vzel kelih, se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: ‘Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.’«

Kako se torej gral preteče v alegoričnost prve svetovne vojne, točneje dveh akterjev, ki vsak zase skrbita za podobo sveta: Franc Jožef, monarh, ki obvladuje podobo Evrope, in Kristus, božji sin, ki tako ali drugače po činu poseka tudi presvitlega cesarja. Zombiji, ki se iz tega narodijo, se zdijo ali pa kar so posledica božje apatije ali starozavezne krvoželjnosti (kar je eno osrednjih vprašanj knjige) in tudi apetitov po moči in prestižu; oboje že tako dolgo vrti svet, da običajni smrtniki nekako kar ne moremo brez vsega tega: iščemo gospodarje, vodje, ki bi nam povedali, kaj naj počnemo, kako naj živimo, in zanje/za njihove pohlepe in ideje tudi umremo. Vojska (bodisi Gospodova bodisi cesarjeva) je posledično vedno kanonfuter, ki se žrtvuje, kupuje ali prodaja, bodisi da z zlatom zanje plačajo Cigani ali pa kdo drug. Zlato je tudi druga rdeča nit knjige. Zlato kot čisto empirična snov, zlato kot simbol moči (in zasužnjevanja drugih), zlato kot prispodoba sveta, tistega iz prve vojne ali tega iz številnih dandanašnjih vojn, ko so zgodbe že kar grozljivo identične, zombiji zgolj posodobljeni, človeški um pa sposoben še večjega zla; v imenu boga, zlata ali obojega, kar omejeni zločinski um seveda poistoveti: bogastvo z močjo ergo s ciljem obstoja, superiornost enih nad drugimi, ker je taka pač božja volja (in hierarhija) in poistovetenje sebe z bogom, kar je ultimativna končna različica potencialne vsemogočnosti. Žabot vse te različice (ali inačice) slika z mojstrsko, jedrnato besedo, ki so jo svojčas teoretiki označili za “magični realizem”, a take oznake se v kontekstu kaj hitro izkažejo za neadekvatne. Žabotova beseda je beseda iz različnih svetov dejstva, peresa, imaginacije in mističnosti, zanimiv konglomerat torej, ki bi mu lahko na kratko rekli interrogativna prepričljivost. Interrogativna zato, ker ničesar ne vzame “zdravo za gotovo” in ne naseda uveljavljenim stališčem družbe (največkrat medijsko vsiljenim), pač pa gre v zgodovino, v njene globine in mite, da bi vsaj skušal razumeti, kaj za vraga se pravzaprav dogaja s svetom. Ravno ta dvom in prevpraševanje je to, kar definira prepričljivost napisanega. Zato tudi drži, da je dandanes tako zlajnana floskula “zaupam v znanost” lahko zgolj medijski konstrukt za lahkoverne: vsak pravi znanstvenik bo dejal, da dvomi. Hej, tudi Kristus je dvomil: v Getsemaniju, na križu, dokler ni prevagala determiniranost njegovega poslanstva ali vera, kar hočete. Kaj je torej z gralom? Na poti smo, kajne? Nekako tako.