Za staro kamnito hišo je kamnita potka. Nemirno se vije skozi šope na pol posušene trave: počasi, čisto nič se ji ne mudi. Še en ovinek in še eden. Nato se rahlo vzpne in odpre se pogled na bel svetilnik, ki kot vojak straži na pomolu in si ogleduje nakodrane valove. Šele takrat se zasliši smeh otrok, kriki galebov in glasba iz bližnje lesene hiške, v kateri prodajajo sladoled.

   Ema in Pia se držita za roke in pogumno zakorakata v vodo.

»Ne predaleč,« zakliče mami, »ne pozabita na rokavčke!«

Očka jima jih pomaga nadeti. Zaplava za njima in zakliče: »Pozor, priplaval je najbolj požrešni ljudožerski morski pes!« Spušča čudne glasove in lovi Emo in Pio za nožne palce. Deklici se v smehu umikata in škropita očka po glavi. V trenutku Ema obnemi, se prisesa nanj in ga noče več izpustiti.

»Ema, kaj je s teboj?«

Ema ne odgovori, ampak samo prazno strmi za očkov hrbet. Za njim v krogih plava velika črna plavut. Krogi so vedno večji in plavut je že čisto blizu. Očka sledi njenemu pogledu. Ema se ga še vedno oklepa. Od strahu ima velike oči in čisto modre ustnice.

»Ema, pa ne da se bojiš malega Črta?«

»M…m…morski pes!«

»Eh, pa daj no, Ema, poglej malo boljše.«

Takrat izpod gladine izplava Črt, ki drži v rokah napihljivo črno plavut.

»Zdravo, Ema, si videla, kaj mi je kupila mamica?«

Ema jecljaje odgovori: »Mislila sem, da je čisto pravi morski pes.«

Zaplava bliže in potreplja plavut, kakor da ne more verjeti, da ni prava. Nato pogleda Črta in reče odrezavo: »Tudi če bi bil pravi morski pes – očka je velik in močan in bi ga pregnal.«

   Namigne Pii in skupaj poškropita in potunkata Črta.

Iz knjige zgodb za otroke Še ene zgodbe iz babičine skrinje.

Naslovnica: Nika Šešerko.