Piše: Ivan Vogrič
Čeprav ni bila rojena na Primorskem, je bila življenjska sopotnica Rudolfa Maistra, Marija (Logatec 1885 – Maribor 1938), tesno povezana s Primorsko. Njena mama, Antonija Mankoč, je pripadala dobrostoječi trgovski rodbini, ki je odigrala dragoceno vlogo med tržaškimi Slovenci; vseskozi je finančno podpirala življenjsko pomembne ustanove, začenši s Ciril-Metodovimi šolami, in gradnjo Narodnega doma. Člani rodbine so bili angažirani v vrsti narodnih društev.
Antonija Mankoč je umrla, ko je bila Marija še dojenčica, takoj po drugem porodu. Podobna usoda je doletela drugi dve njeni sestri, ki sta prav tako umrli mladi po drugem porodu. Zato so bratje četrto sestro, Milko, rotili, naj se ne poroči in se tako izogne verjetni nesreči, kar je tudi storila. Tako vsaj trdi kulturna delavka Lelja Rehar Sancin, Mariborčanka, ki je večino življenja preživela v Trstu. V njenem Nojevem peresu, v katerem je obdelala življenje številnih zaslužnih Primork, je zapisala tudi, da je preživela sestra, Milka Mankoč, kupila po prvi svetovni vojni v Mariboru hišo na vogalu Cankarjeve in poznejše Maistrove ulice. Prvo nadstropje je dala na razpolago nečakinji Mariji, ki se je skupaj z možem in dvema sinovoma tja preselila leta 1922.
O primorskih koreninah Marije Mankoč sta pred kratkim spregovorila v Parku vojaške zgodovine v Pivki zgodovinar Igor Gardelin in poznavalka Marijinega življenja Majda Potrata. Eden od poudarkov na prireditvi – organizirani v okviru Maistrovega leta – je bilo Marijino sorodstvo na Pivškem; prav nedaleč od Parka, v Kalu, je bil namreč doma Marijin ded Jakob, ki je pozneje postal zelo uspešen trgovec z lesom v Trstu.
Po mamini smrti je za Marijo skrbel oče, zdravnik Stanko Sterger (Marija je uporabljala tudi priimek Stergar). Ko je imela devet let sta se iz Logatca preselila v Ljubljano, kjer je Marija dovršila meščansko šolo. Prav tu je spoznala Rudolfa Maistra, ki ji je leta 1904 posvetil ciklus pesmi v zbirki z nepretencioznim naslovom Poezije. Z njim se je nato poročila naslednje leto.
Zaradi moževe službe se je družina pogosto selila, nazadnje v Maribor, kamor je prišla leta 1915, trdi Majda Potrata.
Znanje jezikov in razgledanost sta pripomogla, da je našla mesto v narodnem meščanskem okolju. Leta 1918 bila med ustanoviteljicami Mariborskega ženskega društva, sodelovala pa je tudi z Rdečim križem, društvom Jadranska straža in drugimi, večinoma humanitarnimi društvi.
Lelja Rehar Sancin piše, da so na žalni seji po njeni smrti leta 1938 mariborske ženske osnovale Fond Marije Maister za revne otroke. Vanj je prva darovala njena teta Milka, ki jo je preživela za šestnajst let, Maistra pa celo za dvajset. Enako vsoto (1000 dinarjev) je prispevala tovarnarjeva žena Betka Huttner.
Marija in Rudolf Maister sta pokopana na pobreškem pokopališču.