Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2024

Ko sva spomladi 2024 s Ferijem “rodila” ploščo Stišja, mi je omenil, da pripravlja novo zbirko in da je pesem Verjeti, verjeti tista, ki bi se jo najbrž splačalo uglasbiti. Nova zbirka je zdaj zunaj s podnaslovom “pesniška knjiga”, kar je nadvse jasna opredelitev. Nadaljuje niz uspešnih Lainščkovih pesniških zbirk, s katerimi je poeziji naredil “dobro ime” tudi med najširšo populacijo, kot denimo nekoč Janez Menart – po njegovih pesniških knjigah segajo tudi tisti, ki sicer redkokdaj ali nikoli ne vzamejo v roke poezije. Pomaga tudi, da jo je precej uglasbene v takih ali drugačnih okoljih in različicah, od zasedb do posameznikov, najbolj komercialno opazna naveza pa je ta hip s kantavtorico Ditko, s katero smelo potujeta po Sloveniji in ambasadorizirata poezijo.

Na začetku nove knjige stoji štirivrstični moto, ki poleg že omenjenega podnaslova opredeljuje njene rdeče niti: “Reci, da sanje so večne, / da to bo ostalo. / Dajva si več, kot imava, / sanjajva skupaj še malo.” In na naslednji strani: ” … ker ti me ljubiš, / z norim srcem sirene, / ker jaz še potapljam / vse svoje ladje za tebe.” Ljubezen bo tudi tokrat ključna, tista, v katero je treba verjeti, ne glede na okoliščine in kontekste sveta in družbe, nenaklonjene takim sentimentom. Dandanes je denimo sentiment Lennonove pesmi Imagine kaj zlahka slišat osladen, morda tudi nekatera Zlobčeva priklicevanja dvoedinosti, a v resnici teh čustev ne velja kar tako trpati v koš preživele sentimentalnosti. Nasprotno, potrebujemo jih več kot običajno. Leta 1967 so naši predniki klicali “all you need is love” in v to tudi verjeli, pa je že naslednje leto prineslo nesrečo in pogrom. A če ne verjamemo, da se z ljubeznijo da živeti, potem vse skupaj, sploh dandanes, najbrž nima smisla. Razčlovečeni časi namreč koristijo zgolj denarnikom. Lainšček pa vabi k plesu, k soncu, k skupnosti. In v pesmi Izštevanka učinkovito uporabi vzorce ljudske pesmi: “Ljubezen je, ljubezni ni, / mar se mi lahko zgodi?” – “Na zemlji bo še ljubica, / na nebu bo pa mavrica.” Kliče svojo muzo, se z njo sprehaja po murskih ravnicah, česar smo pri njem že vajeni, a to vedno znova kontekstualizira. Tu so snežinka, reka, solza, morje, sanje, privid, same sentimentalne reči, ki pa so lahko tudi “kot kruh, kot požirek vode” v časih cinizma in lažnih stvarnosti, ki v človeku ubijajo poezijo.

In potem “spet dan mineva / in gnezda čakajo na ptice. / Iz stišja dvignejo se le meglice.” Verjeti, verjeti je uglasbena in čaka na nova popotovanja s Stišji. “Sedeti ob reki, / ki ladjice želja odnaša. / Še zmeraj verjeti, / da jih tam nekdo čaka.”