Piše: Matej Krajnc

Primus, 2024

Po Orlekih je Matoz zdaj pod streho spravil tudi Niet, eno najkultnejših poglavij domačega rocka in alternative. Ko je v osemdesetih izšla njihova prva kaseta Srečna mladina, za nas v Celju ni bila zlahka dosegljiva, a sem jo dobil pozneje, ko sem v zbirko pristavil tudi Vinilmanijin CD. Bend s tolikšno razvpitostjo v svojih najbolj divjih časih pravzaprav sploh ni imel pravega studijskega albuma; pri Činču so snemali komad za komadom, na RŠ so to vrteli, tisti pa, ki so jih videli tudi v živo (MC Zgornja Šiška, Novi rock, Francija, YURM …), so glas prenašali naprej, vse od eratičnega, a legendarnega frontmena, pokojnega Habiča do številnih drugih članov, tudi pevke Tanje Ukmar, v katero so, po besedah Jureta Longyke, bili takrat zaljubljeni vsi mladi Šiškarji, pristaši panka in hardcora. Ta razmerja sicer niso bila enostavna, bíli so se boji, obstajala so rivalstva med pravovernimi hardcorovci in nekolikanj bolj v strukturo in melodijo obrnjenimi Niet. Pankrti so kot staroste alter scene takrat že veljali za komercialo.

Ko je Habič odšel, sta od jedra ostala Aleš Češnovar in Igor Dernovšek, tudi sicer glavni avtor in kitarist. Prišel je nov pevec Borut Marolt, ki se je hitro vklopil v ekipo, tudi Tanja je spet sodelovala, a Habičev duh je še kar nekaj časa lebdel nad zasedbo in je tako pravzaprav še dandanes, ko se akterji iz tistih časov spominjajo začetkov zasedbe. Najbolj odmevni uspehi pa so pravzaprav prišli v Maroltovem obdobju – veliki koncerti v Križankah, pravi studijski album (2010), nove kompilacije, Izštekani in lani poleg knjige tudi dvojna vinilka z najvidnejšimi pesmimi zasedbe iz vseh obdobij. Iz knjige izvemo, kako so te pesmi nastajale, kakšno pomembno vlogo je pri njihovem nastanku pravzaprav imel Borut Činč, česa Habič ni hotel peti in kako so dandanes že zimzelene pesmi Depresija, Ritem človeštva, Heroj, Ruski vohun, Lep dan za smrt in Bil je maj tiho in učinkovito prešle v domači glasbeni kanon. Danes sodijo Niet med redke velike rockovske bende pri nas … ali je to hardrock, pank, postpank ali kaj drugega, pa bojo povedali glasbeni predalčkarji. Glede na odmevnost njihovih koncertov je to predvsem glasba, ki jo še vedno ustvarjajo, čeprav Dernovšek priznava, da nove pesmi nastajajo bolj počasi. Ob dvojni vinilki je kljub temu nastal nov digitalni album, knjigi pa je priložen CD s 24 antologijskimi komadi, v njej je izdatno fotogradivo, vključena so pričevanja nekdanjih in zdajšnjih sočasnikov in tudi vsa besedila pesmi.

O Niet sem zadnja leta pisal dokaj sproti, tudi o Češnovarjevi knjigi, ki je izšla tik pred njegovo smrtjo. Za njihovo zgodovino je zdaj poskrbljeno, tudi arhivi so tam, kjer morajo biti – na nosilcih zvoka. Bend je s svojimi pesmimi zajel tedanja tuhtanja mladih, ki so se ob vse bolj tečni partiji in začetkih trenja v skupni državi začeli spraševati o smislu takratne režimske ureditve in, pri Niet, zlasti notranjega (osebnega) odražanja družbenih (družinskih in siceršnjih) razmer. Dandanes je svet, ker nam t. i. demokracija ni prinesla nič kaj dobrega, sicer še bolj zblojen in razčlovečen, nove generacije pa posledično bolj apatične kot nekoč – zato so pesmi Niet še vedno aktualne in ponujajo v razmišljanje razna ontološka vprašanja, pravzaprav ne toliko režimska kot osebna, v okviru svetovnega reda kot takega in položaju mlade psihe (ter njenih stisk) v njem. Stare kompilacije zasedbe so zdaj težko dosegljive in tudi precej drage, a ob tako izdatnem številu novih izdaj se ni treba bati, da bi prihodnje generacije ostale brez gradiva. Nekoč morda dobimo še čisto strokovno monografijo o glasbi benda z globljimi vpogledi v vzporednice na domači in tuji glasbeni sceni glede na njihovo in siceršnjo glasbo (dandanes sicer že vemo, da so besede o jugoslovanskih železnih zavesah po letu 1948 larifari in da je naša scena v osemdesetih bila ena najpestrejših v Evropi tisti že omenjeni tečni partiji navkljub). Okvirna zgodba benda pa je zapisana in lahko služi kot nekakšno izhodišče za nadaljnja razmišljanja o sodobnih glasbenih tokovih 20. in 21. stoletja. Pravijo, da se je od devetdesetih do danes ogromno zgodilo. Tudi od petdesetih do devetdesetih se je svet dodobra spremenil. In med, denimo, Little Richardom in Niet naposled tudi ne zeva tako globoka luknja.