Poletna noč 2025 spet privabila množice. Uspeh je bil več kot pričakovan …

Piše: Franc Križnar

Program-naslovnica Poletnega koncerta

Naslovnica vabila z dvema protagonistoma

Nepregledne množice vsako leto ob podobnem času priromajo na enega redkih brezplačnih koncertov slovitih Dunajskih filharmonikov v poletno dunajsko rezidenco ali kar park v Schönbrunnu; na desetttisoče. Tudi letos (13. jun. 2025) je bilo tako. Z gostujočim in enim od odličnih dirigentov severnim Osetijcem (Rusom) Tuganom Tajmarazovičem Sokhievim (1977), s solistom-tenoristom Poljakom Piotrom Beczalo ter slovtimi (še drugimi) Dunajčani Dunajskimi pojočimi dečki, so pripravili spored orkestralne, vokalno inštrumentalne in operne glasbe. Navkljub razvpitim solistom in drugim pa je tudi tokratni in tradicionalni koncert Poletne noči 2025 ostal v primarni orkestrski podobi; pred mikrofoni in kamerami ORF-a.

Ker je bila cela Avstrija tisti dan še vedno v znamenju 3-dnevnega žalostnega dneva (zaradi kalvarije v Gradcu), so na sam začetek in morda v izogib odpovedi takega projekta, dodali sicer neokrnjeni izvedbi napovedanega sporeda izvedbo znamenitega Aira, drugega od šestih stavkov orkestralne Suite št. 3 v D-duru, BWV 1068 Johanna Sebastiana Bacha. Sledil je še minutni poklon v tišini iz samih vrst orkestra, skratka več kot pomensko pietetno dejanje, ki se mu tako ali drugače tudi ob takih priložnostih ne moremo izogniti. Visok standard orkestra na visoki in kasneje še na najvišji možni izvedbeni ravni. Wiener Philharmoniker/Dunajskim filharmonikom »kapo dol« že na samem začetku. Proti vsem pričakovanjem sem doživel kasneje nepričakovane zvočne učinke in ki navkljub razdaljam, mikrofoniji in ozvočenju niso v ničemer zmanjšali pričakovanj in povsem znanim kasnejšim TV-prenosom. Dunaj ostaja z legendarnimi Dunajskimi filharmoniki standard in merilo za kvalitete, pred katerimi smo šele bili; tudi z nekaterimi scenskimi-svetlobnimi posegi in barvami. Tovrstni »show« v najbolj plemenitem pomenu te besede.

Dirigent-Osetijec Tugan Tajmurazovič Sokhiev

Solist tenorist Poljak Piotr Beczala

S tokratnim koncertnim mojstrom Rainerjem Honeckom se je koncert nadaljeval s Can-canom iz operete Orfej v podzemlju Francoza Jacquesa Offenbacha in to takoj s slovitimi Dunajskimi pojočimi dečki. Dirigent kot poseben mednarodni »maček« svojega posla (mdr. je dirigiral brez taktirke) je seveda vse te svoje (pričakovane) odlike iz uvodnega Bachovega Aira samo nadaljeval in še stopnjeval. Njegove interpretacije in balansi med orkestrom in pevci, med inštrumentalom in vokali so pomenili vrhunske tovrstne interpretacije. V nadaljevanju kar desetih (orkestralnih) del od vsega 14 izvedenih, je bil »levji delež le orkestrski.

Wiener Philharmoniker na začetku

Z Bizetovo glasbo se je nadaljevalo prav to, še predno se je v popularni tenorski ariji Le Fleur que tu m’avais jetée (iz 2. dejanja opere Carmen) priključil še napovedani (odlični) poljski tenorist. Njegov junaški tenor je obarvan belkantistično tako, da lahko obarva svoje solistične dosežke s prenekaterim koloritom. Eno je popularnost, spet drugo pa rezultati teh pričakovanj. Beczala ima vsega tega na odmet. Sledil je »blok« orkestrske muzike, kjer so v valčkih, pesmih, plesih vse do (mnogo več kot zgolj) intermezza briljirali prav Dunajski filharmoniki. V številnih in različnih odtenkih tako raznolike orkestrske glasbe, ki so jo podpisali P. I. Čajkovski, E. Grieg, A. Dvoržak in P. Mascagni, je bilo slišati vse številne in bogate solistične in soli-vložke, saj ansambel sam in kot tak razpolaga prav z vsemi temi niansami. Ali se je v teh primerih vokal prenašal na inštrumental ali obratno, ni bilo mogoče dognati.

Dunajski filharmoniki z Dunajskimi pojočimi dečki

Takoj se ja dilema ponovila ob edinem in skupnem nastopu pevcev – tenorista P. Beczale in Dunajskih pojočih dečkov, – ki so nastopili skupaj s Filharmoniki v ariji Kalafa Nessum Dorma iz Puccinijeve opere Turandot (iz 3. dejanja). Da bi orkester spet sam odigral dva plesa in uverturo skladateljev C. Saint Saënsa, H. Berlioza in O. Nicolaia. Pri tem je bil nadprepričljivi Madžarski ples/Koračnica Rakoczy iz Berliozove opere Faustovo pogubljenje, op. 24. Prelestna kombinacija vseh orkestrskih skupin s poglobljeno vlogo trobil in tolkal pa je bila prava orkestrska bravura.

Wiener Philharmoniker s ten. P. Beczalo in Wiener Sängerknaben

»Uradni« del koncerta je sklenil solist tenorist P. Beczala. Dosedanjim opernim podobam je dodal še dvoje operetnih tenorskih vlog in sicer s Pozdravom z Dunaja iz operete Gorfica Marica in kot prvi (napovedani) dodatek iz Leharjeve operete Judita. Prepričljivemu in odličnemu opernemu glasu, ki smo ga že spoznali, je zdaj dodal še kanček operetnega faha. Tenorist Beczala je očitno (v glasbi) vsestransko podkovan, tehnično in muzikalno sposoben, tudi za operetne arije in vloge.

Dunajski filharmoniki z dirig. T. Sokhievim

Tale aktualni in letošnji tradicionalni Sommernachtskonzert Schönbrunn 2025 pa so sloviti Dunajski filharmoniki sklenili spet sami in seveda s še eno od svojih zaščitnih znamk, slovitim Valčkom, op. 354 Dunajska kri Johanna Straussa II. Odličnost podobe dunajskega valčka kot vsebinska in ritmična posebnost te dunajske več kot posebnosti in raritete teh oblik je pač njihova posebnost in razpoznavni znak. Tega znajo prav oni sami, s tem ali drugim dirigentom, odigrati celo sami. Tokrat ne, saj je odlični dirigent prav tako odličnemu ansamblu, morda v vseh teh pogledih, tudi povsem do konca držal vse niti v svojih rokah. T. T. Sokhiev je bila tako prava in prva izbira za slovite Wiener Philharmoniker, oni pa zanj. Z vsemi orkestrskimi elementi so se izkazali eden in drugi, v tehničnem in muzikalnem pogledu pa zagotovo tudi na neke vrste popularnem in raznolikem programu ponovno dokazali, da so prvaki tovrstne popularizacije in nenehne muzikalne kvalitete v prav vsakem taktu odigrane muzike. Dunajski filharmoniki so normativ in standard za vse programske in tovrstne izvedbene podobe.