Se lahko na kratko predstavite?

Sem Marija Švajncer, rojena 26. avgusta 1949, doktorica filozofskih znanosti, upokojenka in literarna ustvarjalka. Osemintrideset let sem na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru predavala filozofijo. Ponosna sem na svoja sinova. Dala sem jima popotnico za življenje in po samostojni poti se pomikata radoživo, samozavestno in uspešno. Ponosna sem tudi na vnuka, najstnika, ki me zelo osrečujeta. Vesela bi bila, če bi kdo posegel po mojih knjigah in bi se ga njihova vsebina dotaknila in spodbudila k razmišljanju ali pa preprosto spravila v smeh.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost vsekakor verjamem. V tretjem življenjskem obdobju imam toliko svobode, da lahko pišem ter spremljam umetniško snovanje drugih ustvarjalk in ustvarjalcev. Izražam se v različnih zvrsteh in tako osmišljam svoje življenje. Obiskujem koncerte in gledališke predstave, veliko berem in pišem knjižne ocene. Sev velika ljubiteljica glasbe.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd. ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Leposlovno ustvarjanje zame pomeni način življenja, samouresničevanje in ohranjanje lastne eksistence.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura je del družbenega obstoja in zagotovilo za ohranitev narodove substance.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Umetnost pomeni tako osebno ustvarjanje in izražanje odnosa do družbe in sveta, kot tudi pomembno sestavino spraševanja o lastnem času, zgodovini, sedanjosti in perspektivah prihodnosti, je tako izziv, odzivanje kot tudi odgovornost za preživetje.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Z leposlovno umetnostjo ohranjamo in razvijamo svoj materni jezik, osmišljamo svojih obstoj v prostoru in času, se odzivamo na nasprotja in protislovja sedanjega časa ter odslikavamo zapletene medčloveške odnose in konflikte.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Literaturo je z mnogih vidikov mogoče razumeti in interpretirati subjektivno in takšne subjektivne ocene spremljati tudi na spletu. Mnoge so podane v obliki sovražnega govora.

Katerim osnovnim etičnim vodilom pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Odgovor nikakor ni preprost, saj se leposlovno ustvarjanje ne sme spremeniti v moraliziranje, poučevanje, zgražanje in obsojanje.

Seveda se zavzemam za vidike etike, tako vrednote kot humanizem v širšem pomenu besede, se pravi, upoštevanje in spoštovanje različnosti in drugačnosti, razumevanje, strpnost, solidarnost, svobodo, enakopravnost, človekove pravice, toda v literaturi vse to ne sme biti neposredno in deklarativno. Veljavo imajo tako junaki kot antijunaki, tako veljaki kot ljudje z obrobja. Literatura ponuja neskončno možnosti, poenostavitve so neprimerne.

Vedno znova se zastavlja vprašanje, kakšno je razmerje med umetnikom in umetnico kot osebnostjo in nekom, ki se s svojimi deli izroča javnosti, torej vsebini tega, kar skuša sporočati. Razrešitev nasprotja nikakor ni preprosta, saj so v zakladnici literature ohranjena dela tudi moralno oporečnih ljudi.

Marija Švajncer

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena odgovornost’?

Odgovornost vsekakor mora biti, toda vpletena je v slog pisanja, namen sporočila, slogovno izvirnost in umetniško moč.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Sem deloholičarka in pišem skoraj vsak dan. Imam srečo, da sem iz novinarske družine in so mi bili dani geni, da pišem z lahkoto. Navdih se pojavi in potem pač pišem. Ob pisanju si predvajam klasično instrumentalno glasbo. Načrtno menjavam zvrsti: napišem filozofsko delo, zatem se lotim poezije, sledi pisanje za otroke, potem kak roman. Skoraj ves čas pa pišem knjižne kritike, tako za radio kot revije in spletne strani.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?

Vsekakor upoštevam predloge urednikov, imam pa to srečo, da svoje knjige objavljam pri Kulturnem centru Maribor in se pri pisanju popolnoma svobodna. Doslej se še ni zgodilo, da bi uredniki posegali v moje pisanje. To zelo cenim.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Gleda na to, da več kot štirideset odstotkov Slovenk in Slovencev v lanskem letu ni prebralo niti ene same knjige, si skromno želim, da bi katero od mojih knjig vzeli v roke in vsaj prelistali. Če se bo to zgodilo, jih bo knjiga že sama nagovorila – bodisi filozofsko pisanje, opisovanje življenjske tragike in nasprotij sodobnega časa bodisi knjige, ki imajo namen spodbujati smeh in veselje., na primer mladinska romana Ali ne bom več nogometaš? in Jaz, krava Rička.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je moje življenjsko uresničevanje, potrjevanje smisla in izpolnjevanje ustvarjalnega hotenja. Šele v sedanjem tretjem življenjskem obdobju sem toliko svobodna, da lahko pišem brez omejitev. Osemintrideset let sem opravljala delo predavateljice filozofije in v tistem obdobju ni bilo toliko časa za pisanje, kot bi si želela.

Kdaj je knjiga zaključena?

Pravzaprav nikoli, saj bi lahko bila drugačna, še boljša.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Literarna besedila pogosto pišem z roko, saj tako hitreje prenašam na papir misli in občutke, medtem ko filozofska besedila in kritike pišem na računalnik.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Pridobila sem si veliko izkušenj, vseeno pa dokončano besedilo večkrat odtisnem, ga slogovno popravljam in dopolnjujem. Veliko pozornost namenjam pravopisni pravilnosti, izvirnosti v izražanju in jezikovnim novostim. Pri delu sem samokritična.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilo skušate doseči?

Prizadevam si, da bi bila v svojem pisanju izvirna, domiselna in inovativna. Veliko pozornost namenjam slogu in iskanju slikovitih slovenskih besed. V literarnih delih se izogibam tujkam, v filozofskih pa jih uporabljam, kadar gre za pojmovno natančnost. Pomen pripisujem humorju in ironiji, izogibam pa se kritikasterstvu kot tudi moraliziranju in dolgoveznosti.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Razlike vsekakor obstajajo. Poezija je krajša in zgoščena, z besedami ustvarjam nov in drugačen svet, dopustna je jezikovna svoboda. Metafore so lahko izbrane in domiselne, ni pa tudi nič narobe, če so pesmi lapidarne in nekako očiščene. V poeziji lahko izražam čustva ali pa jih samo nakazujem in prikrivam. Tematika je neomejena.

Pisanje proze, na primer romana, zahteva svoj čas, seveda pa tudi pri pisanju proze glede vsebine skoraj ni omejitev. Najraje pisem osebne zgodbe, zlasti take o ljubezni, toda to ne pomeni, da se izogibam refleksije dogajanja in z literarnimi sredstvi izražene družbene kritika.

Dramatika zahteva poznavanje zakonitosti dialoškega pisanja, čeprav je odrsko dogajanje sodobnega časa precej svobodno.

Filozofska dela pišem tako, da izhajam iz stališč vidnih filozofov in filozofinj (takšna je ena od ustaljenih metod), se naslanjam nanje in si prizadevam, da bi izražala tudi svojo lastno filozofsko misel. Ker sem bila predavateljica filozofije in ker je filozofija v mojem življenju igrala pomembno vlogo, me filozofska vprašanja še vedno močno vznemirjajo.

Pri pisanju književne kritike vrednotim in pripisujem poglavitni pomen temu, kar se je avtoricam in avtorjem posrečilo in se kaže kot kakovostno in vznemirljivo branje.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Ne eno ne drugo. V Sloveniji se ni lahko uveljaviti. Prestolnica ima večjo veljavo kot druga mesta, pomembno je tudi delovanje v notranje povezani skupini. Marsikaj je odvisno od tega, ali se mediji odzovejo na nova objavljena dela. Ker pri nas piše zelo veliko ljudi, se to uresniči le nekaterim. Pokojnina, ki jo dobivam, mi zadošča, vesela pa sem, če je vsaj nekaj bralk in bralcev mojih knjig. Veliko jih tudi podarjam in le nekateri jih tudi preberejo.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga je zame umetniški izdelek, toda bodimo realni, založbe morajo knjige tudi prodajati. Večkrat slišim, da se jim ne izplača izdajati pesniških zbirk, saj po njih posegajo le redki bralci in bralke, toda sama imam to srečo, da mi Kulturni center Maribor izdaja tudi pesniške zbirke. Urednikom sem za takšne odločitve vsekakor zelo hvaležna, kot sem hvaležna tudi za siceršnje sodelovanje z njimi, in to mag. Dušanu Hedlu, Petru Dobaju in Gregorju Lozarju.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Potem ko oddam dokončano besedilo, občutim olajšanje in pomiritev. Ustvarjalni postopek je končan. Besedilo sem namreč večkrat odtisnila, ga popravljala in spreminjala ter slogovno oblikovala. Do svojega pisanja sem samokritična. Ko je knjiga natisnjena, je to zame osebni praznik. Če bi se bolj potrudila, bi bilo javnega promoviranja več, priznam pa, da nerada stojim pred publiko, saj me je vrsta dolgih let v predavalnici nekoliko utrudila, pa tudi zdravje mi bolj slabo služi.

Opišite bralca.

Pri najboljši volji ne vem, kakšen je bralec/ka mojih del. Le redko dobim povratno informacijo, ali so se ga moje knjige dotaknile. Vem pa, da nekatere od nekdanjih študentk kupujejo moje knjige, zlasti ljubezenske. Tudi kritika mi je kar naklonjena.