Saša Atanasov Poezija
Kulturni center Maribor (zbirka Simfonica Slovenica), 2016
Piše: Andrej Lutman
Naslov prvenke Jeseničana, ki ima tudi psevdonim Sasha Raven, je že mnogokrat uporabljen. Beseda poezija izhaja iz grške besede poiesis, kar pomeni ustvarjati. Njeno nasprotje je mimesis, kar pomeni posnemati. Da se je Saša Atanasov odločil tako nasloviti vse svoje pesmi, gre iskati v dejstvu, da je poudarek prav na izvirnosti. In pa na posebnem stališču oziroma položaju, ki pritiče pesniku. Sam sebe še najbolje označi v pesmi z naslovom, ki je edini izmed naslovov pesmi v zbirki v narekovajih, in sicer »Pesnik«. Štirivrstična pesem je sledeča: »Vsi že zdavnaj so se ustalili / ter z izvoljenimi se poženili… / Le jaz, oh, do kdaj, še vztrajam / ter pesništvu se predajam.« V pesmi je izpostavljena pesnikova lega, ki je nevezanost na ženski spol, vztrajanje v nemirnem življenju samskosti, predvsem pa rahel dvom v lastno početje, pa četudi mu je osnova predajanje, kar pa je zaveza.
Naslovnica knjige Poezija (Vir: Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica)
Na spremnem besedilcu na knjižnem zavihku je pomenljiv podatek, da se je Saša Atanasov odločil za pesnjenje po seznanitvi z angleškim pesnikom Edgarjem Allanom Poejem. V zvezi s tem je pomenljiva pesem Črni vran, ki se začne s kitico: »sem vran, ki mel zlomljena je, svilena krila, / a ti v toplo zavetrje pred nevihto si se skrila / in mene strtega na dežju si tam pustila / ter v drugega črnega vrana si se zaljubila.« Sama naslovitev zbirke in omemba vzornika postavljata pesnika v položaj med poezijo in mimezo. Pesnik sicer ima zgled, ki mu narekuje obliko pesmi, sam pa poskuša v njej najti svoj lasten izraz. Tudi vsebinsko so pesmi v marsičem odraz vpliva omenjenega angleškega poeta, saj v njih prevladuje mračnost, obračunavanje z ustaljenimi religijskimi vzorci, ki se nanašajo na krščanstvo, postavljanje sebe v trpeči položaj in pa neuslišanost ljubezenskega koprnenja. Glede na to je možna uvrstitev nekako med romantiko in ekspresionizem.
Saša Atanasov (Foto: Aleš Košir, Fruxdelux)
Pesmi v zbirki Poezija, ki so razvrščene po abecedi glede na njihove naslove, se dosledno držijo rim, kar ima za posledico tudi, da v nekaterih verzih na račun rime izpade ritem oziroma nekateri verzi dobijo aritmično obeležje in s tem povzročijo bralsko nelagodje. A v celotnem kontekstu zbirke ta pojav ne izpade v slabšalnih tonih, saj prav aritmičnost prispeva k temu, da so pesmi s tem še poudarjeno tragične. Glede na izpostavljeno aritmičnost je potrebne tudi podatek, da se Saša Atanasov ukvarja tudi z glasbo in sicer v duetu Dharma in tudi s samostojnimi pesmimi. Vse to seveda pomeni, da mu spevnost ni tuja. Ob tem je možna vsebinska naslonitev na sodobno glasbeno zvrst, ki se imenuje gotika, in izpostavlja opevanje vztrajanja v trpljenju, razpadanju, izločevanju, zapostavljenosti ter tudi bolezni. Nekako se spogleduje z mazohizmom in pesimizmom, saj ne išče izhoda iz takšnega stanja, marveč ga v svojih stvaritvah celo opeva in ovekoveča. Tudi Saša Atanasov v svojih pesmih izpostavlja fatalnost vrženosti v bolesnost, ki ji skorajda ni rešitve. In nastopi vzdušje, ki je naslov pesmi Melanholija, v kateri so tudi stihi: »Včasih napišem kakšno pesem, poezijo, / kateri nekateri ljudje v brk se ji smejijo. / Pišem o življenju, ljubezni in smrti, / da zadostim svoji duši melanholični, strti. / Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla, / ko nekega dne odšla je in srce mi strla.« Pesmi v zbirki Poezija so pesmi za bralstvo z občutkom za tako imenovani črni humor, saj zagotavljajo, da slabše skorajda ne more več biti; tu pa sledi obrat, ki se teh pesmi vsaj dotika in jim s tem daje veljavo.
Andrej Lutman