Čakajoč paradigmo

Piše: Marija Švajncer

ČAKAJOČ PARADIGMO

Aleksander Potočnik, Maribor, Kulturni center (Frontier, 085), 2014.

Aleksander Potočnik je avtor dramskega dela z naslovom Čakajoč Paradigmo, Igra po motivih Samuela Becketta in zahodnih filozofov. Dramsko besedilo je celota, v kateri se dialoško prepletajo intelektualizem, ironija, odrska napetost, obrati in paradoksi. Intelektualizem pomeni, da je za razumevanje tega, kar je povedano in kar naj bi bilo prikazano na odru, treba poznati zahodno filozofijo – tako njeno zgodovino kot sodobno dogajanje, torej kontinentalno in analitično filozofijo. Avtor se z vprašanji, namigi, pomisleki in odgovori, se pravi implicitno in eksplicitno, vrača v antično filozofijo (Heraklit in Platon), racionalizem 17. stoletja (Descartes), angleški empirizem, francosko razsvetljenstvo (Rousseaujeva vrnitev k naravi), nemško klasično filozofijo (Kant in Hegel), filozofijo življenja (Nietzsche), historični materializem (Marx), eksistencializem, logični pozitivizem, poststrukturalizem (Derrida), teoretsko psihoanalizo (Lacan), filozofijo jezika in alternativno logiko. Večkrat omeni Freudove trditve, dotakne se ga Feyerabendov dvom o metodi, v delu so tudi aluzije na Ionesca, new age, azijsko filozofijo, Sveto pismo in Prešerna. Igra, napisana po vzoru Beckettovega dela Čakajoč Godota, ne bo dolgočasila tudi tistega, ki vsega navedenega ne pozna, saj je duhovita, notranje razgibana in nepredvidljiva.

Naslovnica - Čakajoč Paradigmo

Na začetku se avtor pošali in pravi, da je namenjena izvajanju, ki mora potekati samo v izvorni obliki. Kdor bo kakor koli posegal vanjo, se bo materializiral kot lik v drami Plešasta sociologinja: Vzpon in padec Morane Nik Zlobine. Dramsko delo se dogaja na občinskem pločniku, v njej so naslednje osebe: Psihozof, Filolitik, Bill Gates, Kalkulator in Glasnik. Izbira kaže na povezanost filozofskega vpraševanja, moč moderne tehnologije in možnost osamosvojitve pametnih strojev in njihove umetne inteligence ter parafrazo osebe, ki v antični drami pojasni ali obrne dogajanje. Avtor opiše tudi zunanjost likov in slog njihovega oblačenja; tako Psihozof nosi majico s komunističnim simbolom, Filolitik je obut v gumijaste škornje, Bill Gates ima na prsih svoje ime, Kalkulatorjeva glava je zaprta v monitorju, Glasnik je ob prvem prihodu oblečen v poštarjevo uniformo, okoli vratu pa ima obešeno tablico z napisom Študent na študentskem delu.

Paradigma ima v sodobni filozofiji poseben pomen. Kot znanstveno paradigmo jo je uvedel Thomas Kuhn, avtor knjige Struktura znanstvenih revolucij (1962), v kateri jo je opredelil kot kompleks vodilne teorije, filozofsko utemeljitev in raziskovalno metodo. V razvoju znanosti ima omejen čas trajanja, saj ena paradigma slej ko prej »revolucionarno« izpodrine drugo, odločilno vlogo igra pri tem tudi znanstvena skupnost, v kateri se to dogaja.

V avtorjevi upodobitvi se paradigma poraja iz same sebe in je vsa nova. Ima sposobnost, da pojasni sedanjost in da navodila za prihodnost, predvidena je kot možnost. Ko bo prišla, bo nad vsemi ljudmi stala kot drevo življenja in jim povedala, kaj so in kam gredo. Pripomogla bo, da ne bo več trpljenja, z njeno pomočjo bo zavladala resnica. Delovala bo vsestransko, saj bo skrbela tudi za ohranjanje narave in ne bo prenašala njenega onesnaževanja. Če bo ukazala vrnitev k naravi, se bo treba pomakniti do njene prvinskosti. Nova paradigma bo morala biti »totalnohiperultraateistična«. Omogočila bo, da bo vsak človek zaživel kot popolno in svobodno bitje. Ker je svet pokvarjen, lahko le nova paradigma razloži človekova psihodenarna razmerja in da načrt za presnovo družbe. V svetu nove paradigme ne bo več podjetij, avtoritet, delniških trgov, delničarjev, firm in borz, v njem bo nesprejemljivo sleherno nasilje, pregnati bo treba ostanke zastarele miselnosti. Kmalu bo vse jasno, iz kaosa bo nastal red in svet bo »renormaliziran«. Seveda se zastavi tudi vprašanje, ali je paradigma ena sama ali pa jih je morebiti več. Ker se na koncu ne pojavi, je to pravzaprav vseeno.

Aleksander Potočnik je družbenokritičen. Osebe v igri se pogovarjajo o tem, da je vsa zgodovina vsiljevanje volje drugim; to počnejo zlasti tisti, ki imajo tehnično napredne izume. Računalnik je orodje za kapitalistično propagando in kvarjenje mladine. Posrečilo se mu je, da je spremenil način delovanja sveta, veliko stvari je postalo dostopnih, operacije potekajo brez človekove navzočnosti. Sodobna tehnologija zastruplja naravo in um.

Prihodu paradigme nasprotujejo strici iz ozadja, Psihozof pa pravi, da je sam v nasprotju z njimi stric iz ospredja. Ker bo Paradigma pometla z vsemi strici, tako s tistimi iz ozadja kot z onimi iz ospredja, ima Psihozof utemeljen razlog, da jo sovraži. Sicer pa Filolitik in Psihozof poudarjata, da sta humanista in kot taka zmoreta globalni pogled na stvari in povezovanje vsega v mrežo.

Neopatriarhalno potrošništvo je glavna značilnost sodobnega (»drekastega«) sveta, ki ga vodijo moški, zato je nujno, da pride Paradigma in uvede spremembe. Pisec omeni podcenjevanje žensk, ki ga javno izraža slovenski sodnik evropskega sodišča za človekove pravice. Navedeno je njegovo mnenje, da so ženske manjvredne v primerjavi z moškimi, nezmožne ustvarjalnosti in moralnosti, nestrpen je tudi do homoseksualcev in temnopoltih. Sodišče, na katerem dela, ni nikoli javno obsodilo njegovih pogledov.

Čakanje Paradigme (avtor jo piše z veliko začetnico) se ne posreči. Ostanejo samo filozofska vprašanja, relativizem, ki govori o tem, da imajo vsi ljudje prav, in vedno nova in nikoli končana polemika. Po eni strani igra izraža nezadovoljstvo s filozofijo in njenimi neskončnimi možnostmi (filozofi naj bi mlatili prazno slamo), po drugi strani pa so ohranjeni pristno začudenje, radovednost in celo svojevrstna, čeprav močno načeta ljubezen do modrosti.

Igra po motivih Samuela Becketta in zahodnih filozofov

Iz vsebine:
Psihozof: Aha, razumem. In če Paradigme danes ne bo?
Filolitik: Bova jutri spet prišla.
Psihozof: In potem pojutrišnjem.
Filolitik: Mogoče.
Psihozof: In tako naprej.
Filolitik: Se pravi …
Psihozof: Dokler ne pride.
Filolitik: Neusmiljen si.
Psihozof: Tudi včeraj sva prišla.
Filolitik: O ne, zdaj si se pa zmotil.
Psihozof: Kaj sva pa počela včeraj?
Filolitik: Kaj sva počela včeraj?
Psihozof: Ja.
Filolitik: Ti si šel iskat Paradigmo, jaz pa sem moral sam ždeti tukaj.

OSEBE:
PSIHOZOF – Močnejši, bradat človek. Nosi hudo rabljene kavbojke in majico s kakim komunističnim simbolom ter športni brezrokavnik.
FILOLITIK – Suh in neobrit, po želji režiserja plešast. Približno enake starosti kot Psihozof. Nosi okrogla očala, umazane, nekoč elegantne hlače, plašč ali prevelik jopič s številnimi gumbi in gumijaste škornje.
BILL GATES – Zaželena čim večja podobnost s pravim Gatesom. Da ni pomote nosi široko lento z napisom “Bill Gates”.
KALKULATOR – Velika, škatlasta oseba, ki ima sprednjo stran poslikano kot računalnik iz 60. let 20. stoletja, glavo pa zaprto v monitorju.
GLASNIK – Nosi podobno brado kot Psihozof in moderna očala. Ko nastopi prvič, je oblečen v uniformo poštarja, okrog vratu pa ima tablico z napisom “Študent na študentskem delu” Ko nastopi drugič, nosi kavbojke, pinki majico in siv trilby klobuk.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s