Piše: Andrej Lutman

Gregor Preac Ra-ta-ta Ruanda  (Kulturni center Maribor, Frontier 102, 2017)

Gregor Praec je pisatelj, novinar, fotograf s preko tridesetimi razstavami in tudi popotnik, ki je pogosto obiskoval Afriko in jo doživljal ter podoživljal kot humanitarec, posvečujoč se otrokom brez staršev, saj so bili njihovi starši žrtve vojn in etničnih čiščenj. Te otroke je poučeval in jih vsaj poskušal vzgajati v duhu sprave. Svojo ljubezen do otrok je do sedaj izrazil v pesniških zbirkah za otroke. Prvi dve imata naslova Poljub z noskom in Vesoljne sanje. Objavil je tudi tri zbirke ugank s skupnim naslovom Žuganke.

Pesniška zbirka z zgovornima naslovom Ra-ta-ta Ruanda je njegova prva knjiga za odrasle. Eden izmed stavkov, ki uvajajo v branje pesmi, jasno izraža njegovo pozicijo tako v svetu kot tudi v poeziji: »Le izobčenec je lahko pesnik v cunamiju propagande, oglasov, demagogije, ideologije, religij, dogme!« Prav položaj na robu, na meji daje opazovalcu najboljše možnosti za angažirano udejstvovanje v svetu krivic, nasilja in sovraštva, in mu hkrati omogoča odmik v razmislek, distanco do krutih dogodkov, da je nato sposoben o njih pesniti, jih torej skozi nič kaj lirične utrinke posredovati soljudem, ki o njih zvedo le preko novinarskih poročil, ki so premnogokrat na nivoju rumenega tiska.

Ra ta ta Ruanda, naslovnica knjige (Arhiv Kulturni center Maribor, 2017)

V pesmi z naslovom Uboge pare zapiše: »Moja modrost je v podrobnostih, / v potovanju dolgega opazovanja / neujetih časov.« In drobci, ki jih ujame le izostrena pozornost, so osnova za pesmi.

Te drobce, zabeležene nekje na periferiji zavesti, pesnik in popotnik razvija do oblike, spominjajoče na časopisne notice, in jih dodela do tiste skrajnosti, da postanejo kriki, opomini, streli v človeško vest.

Primer tega je pesem z naslovom Otroci brez staršev: »Otroci brez staršev / so otroci kot otroci. / Smešni, nasmejani, nagajivi. / Otroci v Ruandi, berački v Indiji, / brezdomčki v Nikaragvi… / Zemlja ima neskončno topline, / čemu jo iščeš le pri človeku? / Išči jo morju, gozdu, hrošču, tujcu… / Zato prosim vsa bitja, slike, pesmi, / objemite, pobožajte, ljubite, učite / otroke Zemlje / o Soncu! / Pa so besedo ljubezen / posadili v plastično rožo! / Zdi se, da so v Afriki / otroci samo z otroki!«

Oznaka angažirana poezija bi bila še najprimernejša za pesmi, s katerimi si Gregor Preac sicer ne gladi poti na Parnas, v njih in z njimi poskuša ujeti svoja čustva pred dejstvi nikoli končanega nasilja, poniževanja in različnih manipulacij, ki vodijo v nove vojne, v nova sovraštva, v nova uničevanja. Tako ni naključje, da se pesem, ki je dala zbirki ime, konča z vrsticami: »Na drugi strani jezera / je nekdo vtaknil trebuščke / v uniforme in oči / v puške! / Ra-ta-ta Ruanda!«

Gregor Preac, Foto: povzeto po FB strani  https://www.facebook.com/gregor.preac

Pesnik je tako rekoč dolžan znova in ponovno opozarjati na krivičnosti, anomalije in absurdnosti, pred katerimi se odvrača poglede in pozablja, da občutek, ki pravi, da je vse takšno zlo nekje daleč, pogostokrat vara. Le drugačne oblike istega so. In pesem z naslovom Zelo preproste misli vse to v zadnjih vrsticah povzemajo: »V vsej krutosti mrgolijo / krogle in otroci, krogle in otroci. / Včasih so žoge ali naboji. / Evropa se stara, umira v miru /, v milijardah izumov, / umira.« In prav preprostost je tista vrlina, ki pesmi naredi za nekakšne naboje, ki dosežejo človekovo srce, če so že misli prezasedene z nečim drugim, pač pomembnejšim od kakovosti bivanja soljudi. V tem duhu delujejo pesmi kot rafali, katerih nosilci so tavajoči begunci, ki prestrelijo do tedaj vsaj navidezno idilično pokrajino in ljudi, živeče v njej. Prav vsaka pesem ima takšen naboj, prav vsaka pesem je dosledno usmerjena k samo eni tarči. In ob pesmi v takšni funkciji je docela odveč spraševanje o njihovi pesniški vrednosti. To so pesmi človeških vrednot.

Precejšen umetniški prispevek v knjigi imajo tudi slike oziroma ilustracije v batik slogu. Ustvaril jih je Afričan Mory Ouattara iz Burkine Faso. Prikazujejo afriški vsakdan na podeželju z mnogimi človeškimi liki in podrobnostmi, kar daje knjigi pridih upanja, da besede in njihovo sporočilo pa morda le ni zaman in da so še možnosti, da se človek in narava nekako uravnovesita. V tem duhu knjiga Ra-ta-ta Ruanda ni zgrešila svoje tarče.

Andrej Lutman

 

Iz vsebine:

‘Človekoljubje’ Evrope čaka na konec vojne in potem v Ruandi skrbi za otroke žrtev.
‘Človekoljubje’ Evrope hrani vojno v Siriji, tihotapce v Sredozemlju in orožarje.
‘Človekoljubje’ Evrope gradi taborišča po Nemčiji, Franciji, Italiji, Grčiji in bodeče žice med državami.
‘Človekoljubje’ Evrope so predsedniki z odlikovanji in solze, da je kri svetlejša.
‘Človekoljubje’ Evrope posiljuje s propagando, sprejema nasilje srednjega veka, rojeva nasprotja, rojeva sovraštvo.
‘Človekoljubje’ Evrope je zlo utopije, ki utaplja čolne, Evropo, svobodo, znanje!
‘Človekoljubje’ in sovraštvo sta veri za duhovno in druge bede, ki zapolnjujeta umiranje krščanstva pred rojstvom islama.
Če razkrivaš ‘človekoljubje’, ki ničesar ne rešuje, zamegljuje bistvo, rojeva sovraštvo, trguje z dušami, pere milijarde, hrani žalostno množico s cenenimi odpustki, te kličejo rasist, fašist, nacist, ksenofob. Kaj je bil Sokrat? Strup množic je popil s trobeliko! O Sokratih učijo šole samo letnice. Ne učijo o razlikah med ljudmi. Ljudje so enaki v stari osladnoceneni paroli ‘svoboda, enakost, bratstvo’ – učijo razliko med iglicami jelke in smreke! Kaj učijo o človeku?
‘Človekoljubje’, ki ne pozna človeka, je vsiljeno, zmotno, lažno! Rodi sovraštvo, nasilje, pogrome, vojno! Židje so izginili iz Evrope v tisočletnem sovraštvu krščanstva z mesijo tretjega rajha. Kdo bo naslednji? Žalostne množice zombijev, robotov, sužnjev čakajo mesije! Mesije vodijo v klavnice s smejalnim plinom, v evtanazijo vrednote in razuma, z ožičenim trotilom nakupov enoumja! Svoboda izbire z mesijami ni, kako boš ustvarjalno živel, temveč, da bi brezskrbno umrl. In tako je utopija poezija zombijev, robotov, sužnjev! Četudi moderni svet odkriva vse več poti za nesmrt!