Piše: Andrej Lutman
Alenka Jensterle – Doležal Ključi od labirinta (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, knjižna zbirka ZORA 122. 2017)
Pesnica, pisateljica, znanstvenica in predavateljica slovenske književnosti na Karlovi univerzi v Pragi Alenka Jensterle – Doležal je v zbirki Zora objavila osem razprav oziroma znanstvenih člankov o slovenski poeziji. Izpostavila je Franceta Prešerna, Vido Jeraj, Lili Novy, Ljubko Šorli, Gregorja Strnišo, Tomaža Šalamuna in Svetlano Makarovič ter dodala razpravo splošnejšega tipa, ki nekako povzema izsledke pri obravnavi imenovanih oseb in njihovih stvaritev. V svojih analizah izhaja iz strukturalističnih in poststrukturalističnih spoznanj, ki jim dodaja razmišljanja in izhodišča različnih literarnih teoretikov, upoštevaje medbesedilnost literarnih besedil. Glede na to, da obravnava tako imenovane kanonizirane avtorje in avtorice, je potrebno izpostaviti, da se osredotoča na prezrtost ustvarjalca oziroma ustvarjalke in na prezrtost določenih prvin umetniške stvaritve. V zvezi s tem je za izpostaviti stavek iz Uvoda: »Njihovi značilni fikcijski svetovi so razložljivi samo v okviru prezrtega sobesedila.«
Prva razprava ima naslov Starogrške postave v poeziji Franceta Prešerna. Te postave so Prometej, Orest in Orfej. V tem besedilu se Alenka Jensterle – Doležal približa izhodiščem antropologije Svetlane Slapšak, ki je uvedla termin miturgije. Miturgija pomeni proizvodnjo mita v smislu, da je vsako obdobje in s tem tudi vsak ustvarjalec določene like razlagal po svoje in jim pridajal ali odvzemal funkcije za svojo uporabo. Tako je prihajalo do dodelitve pomenov, ki so celo v nasprotju od splošno sprejetega. Alenka Jensterle – Doležal tako v poeziji Franceta Prešerna izpostavi dejstvo, da je pesnik uporabljal starogrške in tudi krščanske mite z namenom približevanja narodnostnega prebujanja Slovenstva ostalim evropskim narodom.
Naslednja razprava ima naslov Med impresijo in dekadentnimi občutki – poezija Vide Jeraj. Je prva v zborniku, ki izpostavlja slovensko žensko pesništvo, in najobširnejša, saj zajema izhodišča za obravnavanje prezrtih pesnic in sploh ženske ustvarjalnosti, kar se nadaljuje v naslednjih razpravah, ki obravnavajo žensko besedno ustvarjalnosti. Poezijo Vide Jeraj avtorica vidi kot soustvarjalko slovenske moderne z izrazitimi nastavki feminizma in ugotavlja: »Posebno zanimiv je nov, moderen lirski subjekt; za nervozni, negotovi individuum na prelomu stoletja je značilna drugačna senzibilnost.« Na novo ovrednoti tudi prepovršno obravnavo prezrte pesnice glede na patriarhalna stališča literarne teorije.
Kriza identitete v slovenski moderni – mit Narcisa in motiv dvojnika v zgodnji poeziji Lili Novy je naslov naslednje razprave. V njej je izpostavljen pojem zrcala oziroma dvojnika oziroma samoodseva v odnosu do lirskega subjekta. Poudarjena je tudi dvojezičnost obravnavane pesnice, ki je pesnila v nemščini in slovenščini, in njen dvojni socialni status salonske in hkrati socialistične pesnice. Tovrstno izpostavljanje dvojne identitete na več področjih je vsekakor najpomembnejše v celotnem zborniku, saj Alenka Jensterle – Doležal s postavitvijo takšnega odnosa v ospredje doseže, da postane pogled na vlogo lirskega subjekta diskutabilna in s tem spodmakljiva entiteta.
Nekako najkrajša razprava z naslovom Narava v poeziji Ljubke Šorli je skorajda namenjena oddihu ob prebiranju zbornika, a s tem ni mišljeno, da ni pomembna. Prav način obravnavanja pesnice, ki je bila zavezana predvsem Primorski in Tolminski, pokaže na implicitne načine zapostavljanja ženske ustvarjalnosti. Preplet intimizma in impresionizma z dodatkom religioznega je namreč dal podstat mnogim kasnejšim pesniškim praksam.
V razpravi z naslovom Semantika sanj v zbirki Odisej Gregorja Strniše Alenka Jensterle – Doležal paradigmatično izpostavi še en lik evropske mitologije. Umesti ga v gibanje s poimenovanjem nadrealizem, uvede tako Jungov arhetip kot tudi komparacijo s slikarstvom. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva naslednja ugotovitev: »Značilen je proces spreminjanja lirskega subjekta, ki povzroči njegovo dezintegracijo, individuacijo in posledično sprejetje nezavednega jaza.« Smiselno je nakazana zev, ko v navidezno sklenjen svet vdre drugi svet, kar povzroči tako izgubljanje smisla kot tudi ustvarjanje simbolnih svetov, ki niso zavezani tako imenovanemu zgodovinskemu spominu, a ga soustvarjajo.
Nadaljevanje obravnave spreminjajočega se lirskega subjekta je še eksplicitneje izpostavljeno v naslednji razpravi z naslovom Diskurz lirskega subjekta v zgodnji poeziji Tomaža Šalamuna. Za rahel uvid v to tematiko lahko služi naslednji navedek: »Svet sprejemajoči moderni subjekt se ne zaveda več področij svojih možnosti, ampak dojema sebe kot to, kar ga omejuje.« Poudarek v razpravi je na dejstvu, da pesnik ni več narodni buditelj, ampak tisti, ki z metodo dekonstrukcije pesnjenje kot takega izpostavi tako svetovljanskost kot tudi svetobolje. In pesnik sam postane mit.
Svojevrsten kontrapunkt vseh razprav je v besedilu z naslovom Lik čarovnice v poeziji Svetlane Makarovič. Pesnica, ki se je ne more vrstiti med zapostavljene, prav z likom žalik žene in izpeljank predstavlja odmik v slovenski poeziji, saj kljub tematiki in slogovnih izposojah iz ljudskih pesmi doseže tisto mesto, ki je prešitje preteklosti in sodobnosti. Alenka Jensterle – Doležal posebej izpostavi lirski subjekt, ki je vsaj shizofren v množici lastnih podob, saj niha na meji med poganskim in religiozno nravnim, se kaže kot par nore ženske in izdajalskega moškega in pooseblja tako upornost kot tudi zoprnost.
Zadnja razprava je pravzaprav povzetek vseh teoretskih izhodišč in posledičnih zaključkov, in ima naslov Sprememba lirskega subjekta v slovenski poeziji v šestdesetih letih. Prav v tej razpravi se osmisli simbol labirinta, v katerem je še vedno ali spet obravnavani subjekt. Razpravljavka poudari zunajtekstualnost, eksperimentiranje, odnos samega pesnjenja do bralstva ter zaključi z ugotovitvijo, da je to čas, ko je slovenska poezija kljub ali prav zaradi zamaskiranega lirskega subjekta sodobna v najžlahtnejšem smislu. Povedano drugače: ključi od labirinta so pač v labirintu. Da so razprave ne samo tehtne, ampak tudi zgledno povedne, pa je nespogledljiv obroček za te ključe.
Andrej Lutman