Različni vplivi nacionalne kulture na gospodarstvo

Ali kaj bi moral nositi v sebi Nacionalni program kulture NPK!

Piše: Dušan Hedl

Kulturna politika zagotovo ima vpliv na gospodarstvo, posredno in neposredno. Neposredno se njen vpliv nanaša na porabo javnih sredstev, delitvi BDP, v ekonomskih ali prodajnih učinkih kulturne produkcije. Kulturni ekonomisti to raziskujejo in vrednotijo s t. i. multiplikatorji1. Še pomembnejši vpliv ima na ustvarjanje vrednot, kulturo poslovanja, podjetniško kulturo in etiko. Ta vpliv se v končni fazi pozna v uspešnosti poslovanja na nacionalnem nivoju, ki se ga ne da enostavno izmeriti v številkah, ima pa velike finančne posledice. Gre za učinek na podjetniško mobilnost, samoučinkovitost in poslovanje celotne nacije.

Ko razpravljamo o Nacionalnem programu kulture bi se morali vprašati o smiselnosti: termina »dostopnost kulturnih dobrin«, o (ne)učinkovitosti institucij, o pluralnosti pogledov na kulturno politiko in ali ta sploh obstaja, o odnosu med tradicijo in novostmi, o popularni kulturi ali kulturni industriji in enakovrednem dostopu ponudnikov do trga in javnih sredstev, o globalni in mednarodni umeščenosti NPK, ali bi NPK lahko obravnavali tudi kot »poslovni načrt« kulturne politike s strategijo in cilji, o možnostih razprave o rasti in razvoju nacionalne kulture (tudi v ekonomskem pomenu), o kulturni produkciji in umetnosti v sodobni družbi, ki se vse bolj približuje drugim dejavnostim, kot so ekonomija, politika in znanost, o socialnih momentih kulturne politike in, skozi dostopnost kulturnih dobrin, o možni ločitvi profesionalizma v kulturi in socialne politike, o omogočanju prostorov prehoda na družbeni lestvici za posameznike, o predstavljanju v javnosti in nagrajevanju ustvarjalnega podjetnega posameznika kot člana nacionalne skupnosti, evropskega državljana, o javno zasebnem partnerstvu, o kodeksu delovanja in etiki poslovanja na področju kulture in umetnosti, o iskanju dobre mere med socialno kulturno dostopnostjo in podjetniško liberalnostjo, ki bi lahko vzajemno dosegali odlične učinke, o primerjavi financiranja z nepovratnimi sredstvi gospodarstva in kulture.

V kulturni politiki spoznavamo(jo), da »osnovni problem ni v tem, da posamezniki v kulturi (družbi) zavračajo ekonomijo in podjetništvo, temveč v osnovnih organizacijskih principih javnih zavodov (državnih institucij), ki narekujejo vzorce obnašanja tudi zunaj njihovega pravnega dosega«, torej v zakonodaji. Z raziskovanjem vpliva javnih institucij (te delujejo na osnovi zakonodaje, ki onemogoča njihovo učinkovitost) se nihče podrobneje ne ukvarja. Osnovno vprašanje, ki bi ga lahko zastavili politiki, oz. odločevalcem je, kako bi lahko bil Nacionalni program kulture bolj učinkovit, bolj koristen za blagostanje v nacionalni državi Sloveniji, v okviru obstoječe ureditve Evropske unije in globalnega (ne)reda.

GLasbenik in plesalke, staroegipčanska freska

Torej ta nesrečni Nacionalni program kulture. V Sloveniji Ministrstvo za kulturo, ob najširšem konsenzu s potrjevanjem v parlamentu (beri najožjem), potrjuje t.i. Nacionalni program kulture (NPK). Dejstvo je, da so se vsi teksti NPK do sedaj na široko izogibali podjetništvu v kulturi. Podjetništvo v kulturi enačijo z neoliberalizmom, kar je velika zmota in stereotip, in s privatizacijo v kulturi. Nihče si ne upa vreči na mizo premisleka o ukinitvi (preoblikovanju) javnih zavodov v kulturi, ki so jih ustanovile občine, in jih preoblikovati v organizacije zasebnega (partnerstva) prava, bodisi pridobitnega ali neprofitnega značaja. Vsi pa o tem govorijo. Po drugi strani država potrebuje nacionalne javne institucije predvsem na področju kulturne dediščine, izobraževanja, in tiste, ki producirajo lastno umetniško produkcijo. Te ločnice pa nihče noče potegniti. Ali se je kdo na kakšnem odboru za kulturo od občin do države vprašal, kako to, da Narodna univerzitetna knjižnica ni zgrajena in kako po drugi strani iz državnega (in občinskih) proračuna leta in leta podpiramo festivalsko produkcijo, na katerih nastopajo tudi najbolj osladni pop glasbeniki, celo tisti, ki so javno nastopali proti nastanku samostojne države.

Menim, da je skrajen čas za razmislek, kako uvesti več podjetniške logike v Nacionalni program kulture, da bodo javna sredstva za kulturo bolj učinkovito rabljena tudi na lokalnih nivojih. Nacionalna identiteta je »ogrožena«, ker je umetniška produkcija premalo cenjena. Umetniška produkcija pa v kulturi predstavlja malo podjetništvo. V času, ko liberalizem dobiva vse več negativnih konotacij, saj je zavozil svetovni finančni sistem, je izredno odgovorno govoriti o bolj liberalnih prijemih v javnem sektorju, vendar za učinkovitejšo rabo javnih sredstev ne vidim druge poti. V ospredje je potrebno postaviti odgovornega in ustvarjalnega posameznika v kulturi, zasebno iniciativo in možnosti prehoda (napredovanja) družbeni lestvici.

To bil začetek. Nadomestiti kolektivno odgovornost z individualno odgovornostjo. Ali pa vsaj ustvariti pogoje za iskanje dobre mere med kolektivnim in individualnim. O drugih možnih spremembah implementacije NPK v realno družbo pa drugič.

1
Multiplikatorji so bili zelo popularno orodje ekonomike kulture, poenostavljena razlaga multiplikatorja je odgovor na vprašanje, koliko se nam povrne na 1 EUR vloženega v kulturo preko neposrednih in posrednih finančnih transakcij, ki jih je povzročila kulturna produkcija. Npr. koncert v določenem okolju „pobere“ vstopnino, obiskovalci pa trošijo še v restavracijah, hotelih in preko druge ponudbe (op. a.).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s