Arbitraža, zakaj in kako?

MINE ARBITRAŽE

Raziskava o podjarmljanju Slovenskega ozemlja

Intrevju z avtorjem knjige MINE ARBITRAŽE Misoslavom Slano – Mirosem je opravil Peter Dobaj na promociji knjige Mine Arbitraže dne 22. 5. 2017 v Ljubljani, knjigarna Konzorcij, MK

PETER (uvodna beseda): Miroslav Slana – Miros je dolgoletni novinar, raziskovalec, pisatelj, pesnik, satirik, dramatik in skoraj vse, kar je v zvezi s pisano besedo.

Knjiga Mine arbitraže govori v bistvu o podjarmljanju slovenskega ozemlja, kako so naši politiki zabarantali naše ozemlje, kako smo v bistvu zgubili pomembne dele slovenskega ozemlja.

Na Primorskem smo tako rekoč izgubili Trst, izgubili smo celotni Piranski zaliv. Zgodovinsko gledano je bila meja med Slovenijo in Hrvaško na Mirni. Na južni meji je še Štrigova, kjer je kar nekaj kmetij, kar nekaj našega ozemlja, ki danes ni več naše.

MIROS: Rekel si »izgubili smo«. Mi točno vemo, zakaj smo izgubili, ampak ni politične volje, da rečemo bobu bob. Volja ljudstva je še danes prezrta.

Na kratko. Našo južno mejo izgubljamo, ker torej ni bilo politične volje, da uredimo meje, kar je pogoj za delovanje sleherne države. Ni bilo politične volje po osvoboditvi, po letu 1945 in ne ob osamosvojitvi leta 1991 In zakaj je tako? Zato, ker nekateri, tudi današnji »liderji«, še danes sveto malikujejo nekatere yu »liderje«, nedržavotvorne politike. Na Hrvaškem je bil prvi netilec Krejačić, pri nas so bili poleg Ivana Mačka Tomšičeva in številni drugi, ki so imeli od tega koristi. Zdrav razum ne dojame, zakaj smo ustanovili novo državo Slovenijo, nekakšno novo državo »Palestino«, ki bo kmalu brez ozemlja, saj ježe ostala brez dobršnega dela ozemlja in jo bratje Hrvati hočejo dalje podjarmljati.

Nedržavotvorno je, kar so politiki brez volje ljudstva ves čas počeli in kar poskuša doseči arbitraža. Arbitraža hoče mejo v Piranskem zalivu! Ja ljubi bogec – od kod?! Meja je bila legitimno vedno na Mirni! Nikoli ni bila Hrvaška! Ko sem proučil vsa stališča, tudi to, da so Hrvati priznavali mejo v Istri pri Mirni, ko sem zbral za 900 strani resnih esejitičnih vsebin, sem ugotovil, da me vsi zavajajo. Zato sem se vrnil nazaj na južno mejo in ugotovil naslednje: prvi, ki so delovali zoper mojo raziskavo – torej odkrivanje resnice ob naši meji – so bili pripadniki Udbe. Ti so mi odtujevali moje podatke, ki sem jih pridobil, jih izgubljali in tako prispevali, da bi prenehal, z zelo prijaznimi druženji z mano. Na teve so potem izjavili, da je Udba odstranila najmanj 80% vseh podatkov, kljub temu sem nadaljeval. Ugotovil sem, da bi pravzaprav arbitraža morala postaviti slovensko mejo na reko Mirno, edino tako bi bila pa smiselna. To kar nam sedaj vsiljuje politika – arbitraža v Piranskem zalivu – je asimilacijska farsa, izigravanje Slovencev, nedržavotvorno izigravanje Slovenije in hudodelsko delo zoper državo! Tisti vezni členi, pa tudi tisk, ki še zdaj delujejo zoper pošteno legitimno južno mejo, so tako nedržavotvorni, da bi jih morali izločit, na naša vladna in državna mesta pa postavit prave Slovence! Ne oziraje se na to, ali si levi ali desni (četudi pravijo, da levice več nimamo, pa tudi desnice ne), bistvo je, da so pošteni Slovenci, sposobni končno uredili meje, kajti mi ne moremo ostati »Palestina«, brez svojega ozemlja!

PETER: Kje vidimo nekako začetek te zgodbe, kje smo začeli izgubljati naše ozemlje, kje smo začeli izgubljati našo samozavest glede tega?

MIROS: Izgubljati smo jo začeli kmalu po osvoboditvi 1945 leta. Najhujši udarec se je zgodil 1947 leta, ko so vzklikali po Sloveniji in Jugoslaviji »Tito partija! Živela svoboda!«, v resnici pa so v Štrigovi prav tedaj aretirali, mučili in začeli pobijat tiste avtohtone Slovence – ki jih je bilo v Štrigovi 96% – pobijati, ker so se izrekli za Slovence. Čez noč je prišla direktiva, da bo slovenska šola v Štrigovi hrvaška; v cerkvi so morali čez noč moliti in peti hrvaško, vse samo hrvaško, ni bilo več slovenskega časopisa, ni bilo več slovenske besede. Kdor je govoril »jaz sem Slovenec« je bil sumljiv. KNOJ in Udba hrvaške strani, so zavedne Slovence mučili in pobijali. Zbral sem pisne dokaze, da so bili med rablji tudi krščanski demokrati iz Gibine, Štrigove in okolice. Celo cerkveni pevci, ki so se hoteli nekak prikupit, dvorezniki, so napravili »levjo uslugo« vsem Slovencem. Ostale so jame – 3, 4 jame so še neodkrite. Eno jamo smo odkrili. Od dnevu mrtvih sva jo obiskala tudi spoštovanim urednikom Mariborske založbe Kulturni center Maribor, Dušanom Hedlom in videla, kako pošastno izgleda danes: zalita je z betonom, pod betonom leži 32 pobitih Slovencev, katerih imena so znana in so natisnjena v knjigi Mine arbitraže. Hrvati niso dovolili, da bi posmrtne ostanke izkopali ali na gmoto betona vsaj zapisali slovenske besede.

miros_mine_arbitraze

Naslovnica knjige Mine arbitraže, (KCM; 2017)

PETER: Zdi se mi pomembno kako v knjigi govoriš o tem – ne polagaš krivde izključno nekim tujcem, tujim organizacijam, tujim težavam v bistvu. Dejansko gre za krivdo nas samih, naše politike.

MIROS: Zagotovo! Absolutno gre za krivdo politike! Ljudstvom je moralo, kot rečeno, molčati, sicer se je znašlo v težavah. Nekaj je imela pri tem tudi politika Beograda, ki si je umila roke, saj vemo, da je Tito izdal nekakšne naloge in potrdila po katerih naj bi končno rešili zadevo v Štrigovi, pošteno – če so Slovenci, naj bodo pošteni Slovenci, a Titovih nalog niso izvršili. Ker se je izjasnilo 96% domačega prebivalstva za Slovence, je v Štrigovi Slovenija, kot je bila prej vedno, do leta 1947, ko so jo na silo podjarmili! V knjigi so ti podatki jasno navedeni. Šlo je za neke druge stvari – za ves tisti slovenski politični aparat, ki je podložno kimal Krejačiću na hrvaški, ki je kimal Beogradu, a je delal vsak po svoje. Na mrhovinarskem delu so bili tudi domači izdajalci, ki jih v knjigi omenjam.Čez Ivana Mačka, Matijo in Kreačića doslej ni upal nihče reči besede. Današnji politiki – od Pahorja do Cerarja, Jelinčiča, Janše, Erjavca in drugi – jih še vedno prikrito malikujejo!? Kajti, če jih ne bi malikovali, bi postavili arbitražo v Mirni, ne pa v Piranskem zalivu, ki je tako ali tako slovenski! To je nova ukana, češ, da Slovencem damo občutek svobode, zdaj ste pa vi odločili, da je pol Piranskega zaliva vašega, vprašanje je odprto morje, Štrigovo in Istro pa pustimo, pa pustimo pri miru! To ni samo nedržavotvorno, temveč je kriminalno dejanje. Dokler naši politiki ne bodo tega postavili kot je treba, arbitraže ne moremo več resno obravnavat, ker je cirkus, ki se Slovencev kot klop drži od Drnovška do Pahorja. To pa je huje kot cirkus, to je tragedija naše politike in bi morali to preprečit! Ker politika noče, prosim za drugo vprašanje…

PETER: Dejansko je cirkus, to si ti že hitro ugotovil in v bistvu si nalašč zastavil to knjigo, celotno besedilo, ironično, satirično.

MIROS: Točno to! Ugotovil si! Gre za degradacijo slovenske meje in Slovencev. Zato knjige nisem mogel napisati zgolj esejistično ali literarno, temveč pikro, satirično, namerno zmedeno in raztrgano razmetano, kot so dogodki od leta 1947 do danes. Vsa zadeva že od naslovnice in vsa vsebina je satirično, tako nekontinuirano, tako brezvezno, tako krvoločno nametana, kot so vsi dogodki, ki sem jih študiral od 1945 leta do danes. Vsi skupaj počnejo nekaj, pa sami ne vejo kaj. Ne prezrimo pa – prva ustava po vojni je Štrigovo, zlasti Istro, prištela k Sloveniji! Druga ustava – po drugi ustavi je Štrigova, zlasti Istra v Sloveniji! Hrvati so celo od začetka to priznali, kasneje so si udinjali naši ljudi, kot da ne vedo kaj bi s Slovenijo. Mi zdaj ne vemo, kam z ostanki Slovenije?! Zato, ker so obremenjeni s preteklostjo in stolčki vsi politiki, ki še danes vladajo! Najbolj obremenjen in pikolovska je bila tista stranka, ki se je valjala tam pri Jorasu po bregu, da bi Slovence preslepila o dejanski legitimni meji pri Mirni.

Zato sem zasnoval knjigo kot satirično farso, ali ironično/satirično »jebo« tega, kar se je dogajalo. To vse skupaj ni resno. Če bi o tem pisal resno, kot so vsi tisti zapisniki in vse to, bi pomagal slovenske meje zakopavati. Drisati. Slovenija je že tako ali drugače »obgrizena«, kot zavrženo jabolko in ta ogrizek lahko vržeš, kamor hočeš. To še kura ni več – piščanec je; nedržavotvorno žongliranje s Slovenci in s slovenskimi mejami.

PETER: V knjigi si zbral tudi ogromno gradiva, tako fotografskega kot dokumentarnega, vse od leta 1945, vse od zgodovinskih zemljevidov, lastnih fotografij, člankov…Je pa tudi ogromno gradiva, se mi zdi pomembnega – izjave očividcev.

MIROS: Ta knjiga je obraz jugoslovanske in slovenske politike, ki sega v današnji čas. Zato sem ta obraz, te politike in Slovence, ki morajo molčati, predstavil in zastavil v tej knjigi. Tako, kot je ta knjiga postavljena, je dejanski obraz naše politike. Lahko se sedaj tisti, ki bodo knjigo secirali, sklicujejo »to pa ni ne esejistično, ne literarno«. Da, to je samo obraz politikov. Portret naše politike. Portret naše nedržavotvorne politike. Portret našega nedržavotvornega žongliranja s Slovenci in slovenskimi mejami.

PETER: Zanimive so izjave očividcev, pri teh zgodbah, ki si jih odkrival, ki so ti jih ljudje govorili – nekatere so zapisane, nekaterih nisi vključil…Tu imamo izjave Šarike?(19.15) Figar pa Alojz Kovačič…Zanimivo mi je, da ti ljudje še danes čutijo nek strah, ne upajo si dejansko povedati, kaj vse se jim je dogajalo v mladosti.

MIROS: Dovoli mi, da udarim žebljico na glavico in povem bistvo o tem zakaj pravzaprav mi tukaj sedimo ob predstavitvi knjige. Bistvo je na mailih, ki jih imam v rokah. Prebral bom nekaj kratkih odlomkov in bo vse razvidno.

Znana dr. prof. Marija Švajncer je napisala svoji kolegici, ki živi v Štrigovi ob meji, ki je tudi menda profesorica:

»V pon. bo v Konzorciju predstavitev nove knjige Miroslava Slane – Mirosa, urednik mag. Dušan Hedl prosi ali bi bila pripravljena spregovoriti nekaj besed. Pošiljam ti besedilo, itd…Urednik bi bil pripravljen tvoje delo celo honorirati, knjigo bi ti nemudoma poslal po pošti.«

To prvo pismo je sprožilo naslednje:

»Draga moja Marija, ko bi ti vedela za kakšno bolečino tukaj gre! Moja rodna hiša je še vedno uradno – žal na Hrvaškem, 9/10 domačije pa v Sloveniji. Tema je za mene tako boleča, da javno ne morem spregovoriti, kajti vem za dejstva in za konkretne ljudi. Vem za strašno krivdo in soodgovornost marsikoga in njihovi otroci se tega zavedajo. Samo osebno ti lahko to in ono pojasnim. Vrnila sem naziv častne občanke Razkrižja, tudi zato, to ti pojasnim. Prosim, da moj mobitel posreduješ Miroslavu Slani, da mu pojasnim zakaj ne morem izkričati moji prizadetosti zelo mnogih, tam v Konzorciju in v Sloveniji.«

To je napisala prof. Cvetka Top, ki tam živi. Meni, Mirosu, pa je napisala:

»Knjigo bom prebrala z največjim veseljem, ker sem sama iz družine, ki je vse do danes, strašna žrtev tega o čemer vi pišete. Zato molčim, ker bi sorodniki le teh, ki so krivi za to genocidno dogajanje podivjali in se bojim. Pokličite me in kakšno bova rekla privatno.«

Zato sem vesel na današnji »tiskovni konferenci« brez novinarjev, ker ugotavljam, da je naše stanje še vedno tako kot je bilo 1947 leta, da je še vedno tako kot je bilo 1991 leta, v odnosu na našo državotvornost, oz. na našo nedržavotvornost. Kajti kje na svetu ste videli osle, ki bi si izbrali državo, na meje pa pozabili?! Meje nam počasi odnašajo še danes, ker politiki niso znali in upali nastopiti kot bi treba, ker še vedno malikujejo nekoga, ki ga ni in ga ni bilo. Ne razumem teh hlapčevskih zavor in teh nedržavotvornih stanj. Tu smo. Tu je vsa resnica. Sodobna resnica je nadaljevanje knjige.

maxresdefault (1)

Miroslav Slana – Miros na predstavitvi knjige MINE ARBITRAŽE, Foto: Promo KCM

PETER: Miros, kje ti vidiš kakšna je pot naprej za nas, za Slovenijo?

MIROS: Poti je več. Prvič, da popolnoma menjamo vlado, vladne in državne predstavnike in izvolimo take Slovence, ki se bodo bojevali za tisto zedinjeno Slovenijo, za katero se je že nekoč bojeval prvi predsednik SHS in Jugoslavije – dr. Korošec; za tisto Slovenijo, za katero so se bojevali številni naši predniki, tudi Ivan Vuk Starogorski, tudi Slomšek, če hočete. Da ohranimo to Slovenijo, da vrnemo meje tja, kamor sodijo, kjer so legitimne, kjer ni nekih drugih zmanipuliranih zakonov ali določil, češ da niso naše. To je izmišljotina! Največja izmišljotina je arbitraža sredi Piranskega zaliva. Drugič pa – ljudje bi stopili na barikade za svoje meje, pa se bojijo politike, kajti mi smo Slovenci! Politiki nas počasi razkosavajo – naj gre del Italijanom, del Avstrijcem, del Nemcem, del Hrvatom. Da, to asimilacijo hočejo nekateri! In bral sem celo razprave o tem, da bo čez 50 let Slovenija tako ali drugače razkosana, Saj tudi bo, če bo šlo tako naprej! To je izjavil že nekje 1980 leta Miodrag Bulatović – Bule, v Cankarjevem domu, Čirotu Zlobcu in bil zato skoraj izgnan iz Slovenije, češ kaj bo on govoril. Zdaj se to že dogaja. Zato je ta knjiga na dobri poti. Ampak treba je politične grožnje, vse tisto, česar se ljudje bojijo, osvoboditi z odločno politično gesto. Ko bomo postavili arbitražo na Mirno, se bo pa vse spremenilo. Ni Slovenca, ki ne bi te rsnice sprejel, ampak je marsikdo zastrašen!

PETER (zaključna beseda): Hvala Miros. Predstavili smo knjigo Mine arbitraže. Mogoče bi še omenil tukaj, da si ti pred časom tudi napisal knjigo o Vuku Starogorskem, mogoče je to v bistvu že nek uvod Vukove misli in delovanja in se danes zgodovina ponavlja dogaja?

MIROS: Vuk je deloval v prid Slovenije, v prid zedinjene Slovenije. Kot udeleženec oktobrske revolucije je preizkusil vse to, kar se je dogajalo v boljševizmu, vendar je ostal res eden izmed redkih Slovencev, ki se je predano potegoval za Slovenijo. In že Korošec, četudi ga dajejo v neki lonec, češ, da je bil far, je hotel Zedinjeno Slovenijo! Seveda je bil far, ker je bil tako reven doma, da ni mogel drugače študirati! Tako je prišel do fakultetne izobrazbe. Ampak bil je socialist, demokratičen človek. Revnim je razdal je svoje premoženje, kolikor ga je imel. Ustanovil slovensko univerzo in Filharmonijo. Vsako leto je nagradil 800 najboljših študentov v Ljubljani, kompletno z vso garnituro z vsemi knjigami, z vsemi oblekami, poletnimi in zimskimi! Kje imaš danes kakšnega politika, ki bi ti dal 5 centov?! Ga nimaš v Sloveniji! S tem je vse povedano.

Miros

Miroslav Slana- Miros, Foto: lastni arhiv, 2017

Vprašanje iz publike: Zakaj menite, da ta knjiga v medijih ni doživela večjega odmeva, čeprav je tema izredno aktualna?

MIROS: Ni politične volje. Očitno so v ozadju tudi uredniki oz. novinarji, ki sledijo voljo politike, ki še vedno vodijo staro politiko, češ pustimo meje pri miru, mi smo premajhni. To ni res – vsak kmet, ko neko zemljo kupi, si bo takoj zakoličil do centimetra točno mejo, nato bo začel orati. Slovenci po zaslugi indolente pikolovske politiki ne vemo, do kod lahko orjemo! Tu je problem! Javna občila so spolitizirana. Ko sva z Jelinčičem prišla z beograjske prve konference o sukcesiji jugoslovanskih meja, so se nekateri v Večeru in Delu, zlasti v Večeru – rogali! So pa TV NET, Koprska TV in še nekatera javna občila tedaj vzela to resno in so imela celovečerne pogovorne oddaje z Jelinčičem in z mano! In naenkrat so se ljudje odprli, ker so videli, da na tem kanalu pa lahko. Kasneje so začeli tu in tam kaj poročati. seveda je SLS vodila vstran od bistva zadeve, k Jorasovem cvetličnem lončku – brez veze cvetlični lonček, ko pa je dejanska meja na Mirni. Za ta politična nedržavotvorna žongliranja gre. Ko bi novinarji dobili zeleno luč, bi pisali resnico. Snov je tako boleča, gnjavatorska, dramatična, da bo v vsakem primeru treba prej ali slej ukrepati, če hočemo obstati, če nočemo obstajati, se bo pa zgodilo to, kar sem govoril že prej, da nas čez toliko časa ne bo več. To je to. S knjigo bi bilo treba iti dejansko med ljudi in preseči politično nastrojenost in nedržavotvornost. Potem bi pa videli koliko ljudi bi to knjigo kupilo. Tako se je delala revolucija! Če gre za slovensko revolucijo, za obstoj Slovenije, za obstoj slovenskega ozemlja, potem smo vsi Slovenci uradno dolžni, da se za to borimo in potegujemo! Seveda skupaj z državo. Ne vsak zase.

Vprašanje iz publike: Kakšen odnos imate do nacionalizma?

MIROS: Neki nacionalizem, ki se pojavlja od Hervardov do ne vem česa vsega, nima v tem danem primeru ničesar skupnega s tem, kar se je dogajalo in se dogaja nedržavotvorno s slovensko južno mejo in Minami arbitraže. Da ne govorimo, kako smo izgubili Porabje, pa Koroško, pa Trst. Nacionalisti se borijo za neke cilje, kakršne pač imajo. Ob meji gre za vest, za slovenstvo, da smo Slovenci, kajti nekomu moramo pripadat. Samo ti nekakšni shodi, ki se dogajajo pred Vrhovnim sodiščem, kjer se zbere peščica ljudi, ne bodo kaj prida rešili. Ni prav sprožena zadeva. To lahko smatramo kot politično zavoro, da se ne bi dalje razvijalo. Tu je polno dilem. Ampak tisti, ki zavaja z nacionalizmom, je zgrešen, ni pravi Slovenec in tudi nikoli ne bo. Tisti ne pozna slovenskega bistva. Tistemu je tudi čisto vseeno za meje. Samo, da se trka po prsih »jaz pa nekaj sem«.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s