Tone Dodlek – Kraljestvo kiča

Piše: Andrej Lutman

Kulturni center Maribor, 2018

Frontier 118

Po mariborskem kraljuje, ko se potika in svoje domislice podtika… kdo?!

Objavil je zavidljivo število domislic v obliki pesmi, ki so izšle v kar nekaj knjižnih objavah, namenjenih tako otrokom, tistim, ki slišijo na oznako mladost, pa tudi onim, ki sicer malo manj slišijo, a zato raje prebirajo, celo berejo. A zgodi se, da se bralne navade spremene v razvade in ukvarjanje s spremembami črk v smisle postane skorajda odvečno. Tedaj nastopi obdobje, ki ga je skrita oseba poimenovala kar za kraljestvo kiča. Kič, tako sveta beseda za proizvajalce in tudi trgovce, ki svoje posvečeno občinstvo pridno in predano zalagajo z izdelki, meječimi na pol-izdelke oziroma izdelke na pol, kič, tako pomemben proizvod, da mu pritiče veleposestniško poimenovanje, ki je zgolj in samo kralj v svojem brezmejnem kraljestvu, kič, prav kič je tako prevzel skrivnostno osebo, ki se pojavlja s pipo in spominja na znani lik iz svetovne književnosti, da se mu je posvetila in napisala pesmi, ki jih njen spremljevalec, pisec uvodne besede, Zoran Pevec, označi z besedami: „Včasih so besedila na meji aforizma, kar pa je tako ali tako tudi namen zapisanega.“

In res. Besedila v zbirki z naslovom Kraljestvo kiča so besedila, spominjajoča na pesmi, ki jim aforističnost daje dejstvo, da se jim besede, vrstice, skoraj celotne kitice ponavljajo. Primer tega je pesem z naslovom Kaj bi še radi? „Po deželi / gor in dol / prazniki iščejo pomol, // po deželi / gor in dol / prazniki pripravljajo zakol, // po deželi / gor in dol / prazniki izpisujejo obol.“ Kako to, da si je skrivnostna oseba izbrala takšno obliko sporočanja?

Tone-Dodlek---Kraljestvo-kica

Tone Dodlek, Kraljestvo kiča, naslovnica knjige, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 118, 2018

Vsekakor z namenom, da opozori na oglaševanje kiča. V kraljestvu kiča je namreč vse podvrženo odmevu, ki odzvanja z vsega kiča. Ta odzven pravi: preveč me je, preveč me je, me je preveč, me je preveč, je preveč me, je preveč me. Permutativnost oglasnih sporočil pa ima, kot je znano, a tudi v trenutku pozabljeno, posvečujoč učinek, ki je naravnavanje na sprotnost, na izbiro med istim, enakim, podobnim, komaj primerljivim, a zadostnim, vsekakor sprejemljivim, predvsem pa takšnim, ki je popolnoma pogrešljivo, a brez slabe vesti nameščeno v shrambo za slabše čase. In ta permutativnost je tudi osnova za pisno izrekanje osebe, ki pa se je že lahko razkrije. To je oseba, ki svoje pesem, meječe na aforizme, opremlja tudi z risbicami in grafikami, to je oseba, s katero ni lahko fajfe smoditi, saj je predana fajferizmom, to je oseba, na mariborskem znana in priznana, to je oseba, ki je osebnost, za katero se sme reči, da je opominjevalec, kar izganjalec plahkosti, falsificiranj, potvarjanj torej.

No, še najbolje se ta oseba menda predstavi sama v pesmi z naslovom Kje stanuje ljubi Bog? Ta pesem se konča s kitico, ki je, aforistično vzeto, izredno pomenljiva: „… hm, / kje stanuje ljubi Bog, / če pa ne pride malo naokrog?“

Seveda, uganka je razrešena: to je osebna vseprisotnost, pomnogoterjenost, ki zahteva, kaj zahteva! kar terja, da se ustavimo in si ogledamo, v kakšnem kraljestvu sploh živimo. In namen aforizmov je na dosegu kiča. Tako je tudi s knjigo, ki je prav tako na dosegu, morda celo za ščepec bliže.

Andrej Lutman

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s