Vid Sagadin Žigon – Metamorfoze

Nespremenljive vrednote

Piše: Andrej Lutman

Vid Sagadin Žigon Metamorfoze

Zavod za umetnost in kulturo Murakon, Velenje, 2017

Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča z kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«

V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico. To so Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se vsekakor poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim človeškim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj je samo spraševanje o njih lahko nevarno za razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v svoji zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da pesnik svojo knjigo posveti pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primarni lirski subjektivizem, ki se ga lahko primerja s pesnjenjem Srečka Kosovela.

Pesnik svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba, ko predoča svoja stanja, ko izpostavlja svojo svojino in lastnino lastne govorice tako silovito in naravnost, da je bralstvo pravzaprav prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje: »In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.« Da je ta neposrednost toliko bolj učinkovita, pripomore tudi dejstvo, da pesnik dosledno uporablja v stavkih le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, pa skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še bolj ostro udarijo.

Vid Sagadin Metamrofoze

Naslovnica knjige, Vid Sagadin Žigon Metamorfoze, Zavod za umetnost in kulturo Murakon, Velenje, 2017

Filozof, kompartivist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v svojih prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, še bolj okleščene v smislu pesniških podob in prispodob ali slogovnega leporečenja, še bolj poglobljene glede na izrekanje osnovnih resnic o človeškem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«

H knjigi Metamorfoze je za izpostaviti še dvoje: prvič to, da je vse pesmi prevedla v srbščino Ana Ristović – celo več: prva in zadnja pesem sta le v srbščini; in pa drugič, da je knjigi likovni izraz s slikami na ovitku in v sami knjigi dodal Zlatko Kraljić, ki je zbirko tudi uredil. In še tretja izpostavitev: da je knjiga sploh izšla, gre zahvala Igorju Grdini.

Seveda pa gre osnovna zahvala pesniku, ki je svoje pesmi naravnal tako, da v bralstvu lahko povzroče spremembo, gredočo v smeri borbe za tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnica, Lepota in Dobrota.

Andrej Lutman

Leave a Reply