Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2018
Milan Petrovič: Avenija sanj, Kulturni center Maribor, 2018
Za Milana Petroviča sem prvič slišal v osemdesetih, ko je kot kantavtor izdajal kasete in se ob izidih pojavljal v časopisih – vsaj tako sem mislil. Nakar sem se spomnil, da seveda vem zanj že iz Koralov oziroma Generacije, le da kot še negoden mulc nisem povezal čisto vseh niti. Kot samostojni ustvarjalec mi je ostal v spominu zlasti s kaseto Dvajseta so nora leta (1986), katere ovitek je nekega dne moji že včasih prav picajzlarski arhivatorski vnemi navkljub izginil neznano kam – in se nikoli več vrnil. V Nedeljskem dnevniku sem v osemdesetih budno spremljal glasbeno prilogo Osa (obe strani, zabavno in narodnozabavno) in zdelo se mi je, da je Milan Petrovič eden tistih izvajalcev, čigar silhueta je takoj prepoznavna tudi po zaslugi ovitkov njegovih kaset, kjer ni kompliciral in iskal zapletenih artističnih rešitev.
Taisto silhueto sem pred kratkim zaznal na knjigi Avenija sanj; no ja, na naslovnici, kot vidite, ni ravno silhueta, je pa prepoznavni portret, recimo. Pred očmi se je zvrtelo takole približno trideset let in malo več, vse do dneva, ko sem dobil že zgoraj omenjeno kaseto. Zdaj, ko pri že dvakrat dvajsetih nisem nič manj nor, kvečjemu obratno, je zanimivo prelistati življenjska dela avtorjev, ki jih poznaš že tako dolgo. V zbirki Sinfonica Slovenica (ki je edina tovrstna zbirka pri nas, namreč taka, kjer rock, popevka in poezija brez križemgledanosti soobstajata pod eno streho) je v zadnjih nekaj letih izšlo že precej podobnih interdisciplinarnih knjižic: Edvina Fliserja, Ferija Lainščka, Miroslava Slane … Dobra plat je tudi uvrstitev dokumentarnega gradiva, ki služi kot nekakšna fotobiografija, hkrati pa gre za arhiviranje dela (popularno)glasbene zapuščine pri nas; zapuščine, ki niti približno ni skromna.
In tudi kariera pričujočega protagonista ni od muh: že samo kot one-man band sodi po referencah v vrh tovrstne evropske scene, kariero pa je začel kot pevec v eni ključnih slovenskih rockovskih zasedb, že omenjenih Koralih (pozneje Generaciji), ki je še pred Laibachom pustila svoj “jugoslovanski” pečat tudi v tujini. Preden je v začetku osemdesetih začel nastopati samostojno, je sodeloval še v nekaterih drugih zasedbah, denimo v New Comes, če pa seštejete vsa samostojna leta, postane hitro jasno, da knjižica, ki je pred nami, ne bo iz samih platnic.
Metka Ravnjak Jauk v spremni besedi h knjigi zapiše, da Petroviča “od zdaj naprej (ga) ne bomo samo poslušali, ampak tudi brali.” O funkciji besedil v popevkah in rockerskih pesmih je bilo pri nas že precej napisanega, nenazadnje tudi izpod pričujočega peresa, Jauk pa ugotavlja, da je zadeva pravzaprav preprosta: “Včasih otožen na stezah spomina, drugič odločen in poln načrtov, največkrat pa zaljubljen. Zaljubljen v dekleta, naravo in v svoje muce. Takšen se odkriva v svojih pesmih roker Milan Petrovič.”
V Petrovičevih pesmih odmevata tako Maribor, ki je zaznamoval prvo obdobje njegove kariere kot Piran, kjer se je odvijalo drugo. Vmes je seveda tudi tujina, kjer je veliko nastopal. Avenija sanj je, če torej upoštevamo, kar zapiše Jauk, in kar vemo o Petrovičevi življenjski poti, prav programski naslov, ki povzema teme ljubezni – (do) izbranke, morja, glasbe, živali … “Sanjal sem nekoč, / da letel sem v vesolje / in vso lepoto sveta / sem videl brez mej. / Tam daleč nekje, / so odprla se vrata …” in “Izbral in kupil / nama bom sanje, / takšne, ki ne bolijo, / ne skelijo, / ne morijo in ne dušijo / in ti boš z menoj delila tisti dan, / saj ljubil te bom v aveniji sanj.”
Pesmi “sanjskega” optimizma – morda bi s to oznako takisto lahko strnil Petrovičevo vezano izpoved. Optimizma tam, kjer optimizma ni ali pa včasih ni ali pa pogosto ni. Ta sentiment, sploh v povezavi z naslovno pesmijo, je ponekod soroden sentimentu “sanjske” tematike Roya Orbisona, sploh morda iz sicer temne pesmi In Dreams: “in dreams you’re mine / all of the time we’re together / in dreams …”. Drugi zgornji odlomek pa morda tudi Springsteenovi “poročni” pesmi Book Of Dreams, kjer pravi: “The scars we carry remain but the pain slips away, it seems. Won’t you baby be in my book of dreams …”
Občasno je Petrovič tudi angažiran (Politik, Violeta, Nikoli ne veš), a življenje je lepo navkljub otožnosti, izgubam in slovesom. Vendar pa – videti vse to na drug način je pravzaprav enostavno: “Ena ura vsak dan (…), ki jo presedim ob mačkah in mačkonih na leseni klopi ob morju (…) to je del lepote mojega življenja …” (Ena ura). Spet prav programska pesem, pojasnilo, kako je v aveniji sanj, ob ljubeznih, ki pridejo in grejo, pravzaprav pomembno zgolj živeti v trenutku. Potem tudi ni pomembno, če pride kakšen večer, ko “nocoj se bom / menda napil, potem bom ves / ta svet / razbil…” (Vino in luči). A že v naslednji pesmi pravi: “pojem pesem / za jutri …” (Pojem pesem ljubezni). Petrovičev “trenutek” je vedno tudi prihodnost. Ali če povzamemo po Koviču: južni otok torej dejansko je.
Vzemite si čas, preglejte tudi že omenjeno dokumentarno gradivo, pridano knjigi, in poglejte med stare kasete. Kje ste bili pri dvajsetih, se pobarajte. Kje drugje kot na aveniji sanj!