KADITI PO PETDESETEM – življenjska zgodba dr. Petra Wolfensteina (po pripovedi dr. Wolfensteina zapisal Matej Krajnc) (1)

Vsi smo kradli cigarete. Ne boste rekli, da jih niste! Ko ste bili še majhni, na kmetiji, pri babici ali pa v šoli, skrivaj, za zidom. Šli ste do trafike in videli, kako so starejši kupovali Sportske. Kako so zraven kupili še škatlico ali dve: Ronhill modre, Marlboro rdeče, Milde Sorte … Meni so bile najbolj všeč Astor, tako sem bil rojen.

Rodil sem se kot Peter Nikolaj Wolfenstein leta 1960 v predmestju Šentjurja. Moj oče, Horacij Wolfenstein, je bil zdravnik, moja mama, Rozalija Ema Wolfenstein, rojena Čirk, je delala kot tajnica na šoli. Ugledna družina smo bili, nakar smo se leta 1961 preselili v Šentjur in 1962 v Celje. Leta 1963 v Laško, naslednje leto v Rimske Toplice, še naslednje v Zidani Most in potem vsako leto v tele kraje: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Savo, Litijo, Kresnice, Jevnica, Laze, Zalog, Ljubljana-Polje in Ljubljano. Nato smo se naslednja leta selili po taisti osi nazaj in spet nazaj ter se dokončno ustalili v Ljubljani. Vpisali so me v šolo, kjer sem se naučil brati in pisati, seštevati in odštevati, množiti in deliti in oj! kakšna radost je bila to! Po vseh teh dolgih letih selitev sem se končno lahko družil z vrstniki. Spraševali so se, kako da sem toliko starejši od njih, a ni mi bilo jasno, na kaj namigujejo. Selili smo se, selili, sem jim razlagal. Oče je zdravnik, veste.

Mama ni imela sreče; kmalu zatem, ko sem se vpisal v tretji razred, je zbolela in umrla. Govorili so, da jo je ob mojem rojstvu uklela čarovnica in ji prerokovala, da ne bo preživela moje nižje stopnje predpisanega šolanja, a oče je dejal, da je bilo drugače, ne spomnim se več, kako. Ko sem prišel na višjo stopnjo, je umrl še oče, imel je nekaj na pljučih.

Sošolec Mitja me je že v petem razredu osnovne šole navlekel na tobak. Nekega dne je dejal: “Pst, Pero, pridi, nekaj imam!” Vedel sem, kaj ima – doma je kradel cigarete, a vendar: jih nismo vsi? Prižgala sva in potem sem vprašal, katero znamko ima. Bile so Astor, z imenitno podobo na temni škatlici. Astor, z nebeškim okusom in sijajnim kotalečim dimom, ki je bil kot poezija. Povedal mi je vse, kar sem hotel vedeti: zdravnik bom, šel bom po očetovih stopinjah in, tako sem upal, tudi dobil kaj na pljuča.

SA0000002.jpg

Ko sva z Mitjo skupaj pokadila prvega Astorja, sem vprašal, če je kdaj kadil 57. Povedal je, da je toliko star njegov dedek in da je v njegovem žepu videl te cigarete. Vendar se mu je zdelo, da so Astor boljše, bolj imenitne. Strinjal sem se, to je bila ljubezen na prvi pogled, kot je pel Balašević: prva je ljubav došla tiho, nezvana, sama … Jaz in Astor … Sklenil sem, da bo treba nemudoma kupiti Sportske.

Povedati moram še, da sem kot dojenček imel bronhitis. Stanovali smo v Šentjurju in ko je bronhitis popustil, smo preskočili Štore in se preselili v Celje. Čemu smo preskočili Štore? Kdo bi vedel! Oče o tem ni nikoli govoril in če sem mu kdaj omenil Štore, je njegov obraz potemnel in pogovor je preusmeril na druge stvari: raje ponavljaj abecedo, Peter, mi je zagrozil in dvignil prst. Čemu je pomembno, da sem imel bronhitis? Imel sem šibkejšo pljučno kapaciteto in tudi to je bil eden od vzrokov, da se nisem branil Astorja. Mož z lasuljo na ovitku škatlice je bil videti pameten, on je zagotovo premagal bronhitis in tudi šibkejšo kapaciteto. Jaz in Astor! To je bilo tako imenitno, da vam ne morem povedati!

Mitja je naslednje leto šel iz šole. Starši so ugotovili, da kadi, in se odločili, da je odrasel. Dali so ga na šolo Prežihovega Voranca, ker je Prežih bil klen, močan mož. Jedel je požganico in o njej tudi pisal. Njegove knjige smo brali za domače branje, takrat sem se odločil, da bo moji ženi, ko jo bom imel, ime Meta. Zdelo se mi je plemenito ime. A čeprav  Mitja ni bil več moj sošolec, se je vozil k meni s kolesom in kadila sva v očetovi ordinaciji. Ko sem ostal sam v hiši, sem ordinacijo zračil pogosteje kot prej, ker sem tudi več kadil.

Oče je vedel, da kadim. Preden je umrl, mi je kupil Veliko knjigo o tobaku in mi povedal, da je imel svojčas skrivni nasad te okusne sadike. Ko mu je oče, sicer zobozdravnik, povedal, da lahko tobak kupi v trgovini, pomaranče pa so gnile in precej drage za táko kakovost, je nasad tobaka spremenil v nasad pomaranč. Ko smo se preselili iz predmestja Šentjurja, je vse to požgal. Rekel je, da zato, da se bo zemlja lahko pravilno obnovila.

Vsak prosti trenutek šestega in sedmega razreda sem presedel pri oknu, bral Sportske, kadil Astor in sanjaril, da bom zdravnik kot moj oče. V hišo na robu Ljubljane, kjer smo živeli in ki jo je oče kupil z gotovino – bil je zdravnik, veste – se je vselila teta Mirka, mamina polsestra, tudi sama pristašica Astorja. Ponavadi je vzela srednje strani Sportskih in potem sva sedela pri oknu, kadila in brala. Vpisana je bila kot moja zakonita skrbnica in po očetovi smrti je pustila službo v Mariboru ter prišla v Ljubljano, kjer jo je čakala služba v pisarni avtobusne postaje. Ko sem jo vprašal, kaj dela, je povedala, da je koordinatorka voznega reda. Dodelili so ji medmestni promet.

Ker sva oba kadila Astor, je namesto regresa v denarju tisto prvo leto, ko je stanovala v Ljubljani, prosila za regres v tobaku. Domov je pripeljala precejšnjo zalogo Astorja in poletje sva preživela ob oknu. Poleg Sportskih sem bral tudi že strokovno literaturo, pripravljal sem se na čase, ko bom lahko nadaljeval z očetovo profesijo. Ordinacijo smo v hiši že tako ali tako imeli. V šoli sem se precej dolgočasil, razen kajenja, branja in biologije, kjer smo se učili o človeškem telesu, me ni nič kaj zanimalo. No ja, pomota: zanimala me je še kemija, ker je bila tesno povezana s tem, kar sem želel početi. Zanimalo me je tudi, kako je sestavljen tobak in kako tobačne škatlice. Bil sem velik zbiralec in kar po cesti sem težil ljudem, naj škatlic nikar ne mečkajo in mečejo stran. Tudi zavojčkov ne, vse to sem zbiral. Preziral pa sem tiste, ki so v prazne zavojčke tlačili žvečilke in tudi tiste, ki so, češ, “kadili” žvečilne v obliki cigaret.

Teta Mirka je umrla po tretjem letu življenja v Ljubljani. Nihče ne ve, kaj ji je bilo, nekega dne je pri večerji kriknila: “Blaž! Lojtro brž!” in preminila. Ugotovil sem, da so pozneje ta krik uporabili v narodnozabavni glasbi, le da so zamenjali ime. Pisalo se je leto 1975, moje osnovno šolanje je šlo h koncu. Vsaj po šolskem koledarju sem bil pravih let za prehod na srednje šolanje. Leta selitev so me prizadela zgolj biološko.

Ko sem za sabo pustil osnovno šolo, sem živel sam. Na obisk je občasno hodil Mitja. Ljubezni do Astorja sem dodal kratko, a intenzivno ljubezen do pivske pene. Nato je prišla Natalija, ki je tudi končala osnovno šolo, a pivska pena je prevladala. Treh ljubezni ne bi mogel obvladati. Ko pa sem se vpisal v srednjo šolo, me je doletel prvi hud pretres v življenju: Astor mi ni več dišal. Treba je bilo najti nekaj drugega. Nekaj v svetli škatlici.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.