Piše Andrej Lutman

Peter Andrej Skoz zvočni zid

Litera, Maribor, 2018

Mariborčan Peter Andrej, pesnik in kantavtor, je objavil svojo drugo pesniško zbirko. Prvo z naslovom Rêge ali žabje frke je izšla leta dva tisoč petnajstega. Že naslov Skoz zvočni zid vsaj namiguje, da naj pesmi sežejo, kar piknejo skozi prepreko, ki jo ustvarjajo vsi zvoki, s katerimi so obdana človeška življenja, naj torej predrejo prenasičenosti z vsebinami. V knjižico s približno osemdesetimi stranmi brez kazala so uvrščene pesmi, ki so razdeljene na tri dele z naslovi Mreže, Vali in Ravna pika. Sami naslovi pravzaprav ne dele pesmi, saj so bolj narativne narave, ki sporočajo določeno stališče, meječe na protislovja. Označijo pojav premika, ki ga stori smisel, ko predre skozi črke v stih. In eden pomenljivejših stihov je tudi v daljši pesmi z naslovom Postaja nič: »Bodimo si na jasnem, umetnost je umetna.« Tako rekoč manifestičen slogan pravzaprav v sebi razkriva pesnikovo izhodišče in tudi cilj. Ustvarja torej nekaj, kar ni naravno, kar dopolnjuje ali celo nadgrajuje že obstoječe. In iz vsega tega zajema pesnik, ko v svoje pesmi združuje skorajda neprebrano, naključno privzeto stvarstvo, ga na sebi lasten način poveže in izroči bralstvu.

Skorajda ni teme, ki se je bi pesnik Peter Andrej ne polotil. Zajame socialno in tudi kriminalno dno, posega po filozofskih kategorijah, vključuje percepcijo in perspektive otroškega dojemanja resničnosti, izpove lastno videnje predmetov, pojmov in ljudi iz vsakdanjega okolja, parafrazira določene literarne like, kot sta Hamlet ali Županova Micka, se ponorčuje iz pesniških oblik, kot sta balada ali zgodovinska pesnitev, in se odloča za pesniške izpeljave, ki še najbolje zazvenijo ob glasbi. In tu ni naključje, da so naslovi določenih pesmi opremljene z znakom za noto četrtinko, kar pomeni, da se tako označena pesem tudi zapoje.

Peter Andrej Skoz zvočni zid, naslovnica knjige

Pisec spremne besede z naslovom Darežljivost za zvočnim zidom, Bojan Sedmak, v teh pesmih najde tri osnovne razsežnosti življenja: »Spoznavne, da je življenje boj, etične, da je v njem treba ohraniti dostojanstvo, in estetske, da je med vsem tem zmagovalna lepota.« V vsebinskem smislu je izstopajoča komponenta prav etična, saj pesnik na sarkastičen način okrca že pregovorno zakapitalizirano lepoto pesmi v oglasna sporočila. Pove naravnost kot v pesmi z naslovom X-ray: »Ljubezen je postala reklamni slogan kapitala. / Marketing je postal religija odrešitve. / Čudež življenja je postal artikel / na polici globetrade centra. Incest enoumja izpodriva zavest.«

Na intimnejši in implicitnejši način isto izrazi tudi v pesmi z naslovom Éden: »človek brez prihodnosti / dežela deportiranih dojenčkov / rasa ki v vsakem vdihu skriva zločin / sešteto v presunljivi enkratnosti dogodka.« Z izpostavljenimi vrsticami pesnik dokazuje, da se v maniri kantavtorstva skorajda kričavo odziva na krivice in izkrivljenosti sveta, ki ga sicer opeva, a mu tudi odpoje svojevrstno slovo. Tako odpoje v pesmi z naslovom Drugi tir, drugi peron: »Množica maha s podobicami. / Pujsek na kasi se reži z zaklanimi očmi. / Na prvem tiru posebni transport stoji. / Vse bolj se temni, / strah leze v kosti. // Tiho in neopazno odhajajo ptice.« Peter Andrej s svojo novo pesniško zbirko dopolnjuje slovensko bero protestniške poezije, ki si je za nalogo zastavila, da na vsiljivo napeven način opozarja na zablode civilizacije, ki svoj cvilež zakriva v gostobesedna leporečja, in le pesnik je tisti, ki s taisto govorico zakritosti razkraja in razkrije na način petja. Zbirka Skoz zvočni zid prebije naravnost v vest. In tam ostane.

Andrej Lutman