Piše: Matej Krajnc

Založba Obzorja, 2017

Avtobiografija Iva Mojzerja je še ena izmed knjig, ki polnijo vrzeli v arhiviranju zgodovine sodobne (popularne) glasbe. Na našem portalu smo že pisali o kompilaciji uspešnic Iva Mojzerja, ki je pred kratkim izšla pri Helidonu, pričujoča knjiga pa je zgodba iz prve roke, napisana na način, ki bralca pritegne; tudi takega, ki sicer morda ne bi segel po taki knjigi in jo prebral do konca, zlasti pa bralca, ki rad bere zanimive zgodbe in prigode, povrhu vsega povezane še s pomembnim obdobjem našega glasbenega Parnasa. Sedemdeseta leta so namreč bila tista, v katerih se je razmerje silnic na sceni začelo spreminjati; glas mladih je bil po letu 1968 vedno bolj odločen, hkrati pa se je začela razvijati in cveteti progresivna rockovska scena. Med mladimi pevci, ki so na začetku sedemdesetih dali popularni glasbi nekoliko drugačen ton, sta bila Oto Pestner in Ivo Mojzer, oba kot pevca sicer še manj znana med občinstvom, sicer pa nikakor brez izkušenj. Pestner je že vsaj tri leta pred zmago na Slovenski popevki leta 1971 dosegal uspehe na tej ali oni festivalski ravni (mladi San Remo …), pa tudi ploščo je že posnel, medtem ko se je Ivo Mojzer sprva uveljavil kot bobnar (Biseri, Kameleoni), nato pa je svoje izkušnje nadgradil še kot interpret in ustvaril nekaj nepozabnih izvedb: Polnočni kavboj, Cifra-mož, Ti si rekla sonce … Nastopal je doma (Jugoslavija) in v tujini (Sovjetska zveza), pozneje tudi v Nemčiji, odkoder se je pred desetletjem dokončno vrnil v rodni Maribor in nadaljeval s snemanji in nastopi.

V svoji knjigi ne zataji ničesar; odkrito in simpatično spregovori o svoji karieri in zasebnem življenju, pri čemer ni lažno skromen, a nikakor ne blebetavo napihnjen, pač pa skozi številne anekdote in pripetljaje pripoveduje o sreči, ki se ji reče glasba, o stranpoteh, ki jih včasih povzroči uspešna kariera, o osebnem davku, ki ga moraš plačati za predanost glasbi in tudi o ontološki plati; ko namreč kot zvezdnik stojiš sam pred sabo, nisi zvezdnik, ampak samo ti in račune polagaš sebi. Ivo Mojzer je svoje račune poravnal in jih pretopil tudi v “vzporedno” kariero: skladanje. Ni mu nerodno povedati, da je delal tudi napake, a še bolj simpatično je pripovedovanje o številnih glasbenih in drugih druženjih z ljudmi ob poti. Tudi ko pripoveduje o otroških letih, o odraščanju in o prvih glasbeniških izkušnjah, v njegovih besedah zaznamo optimizem in samozavest človeka, ki ve, da je glasba zanj edina možna življenjska odločitev. Mojzer je enostavno sledil rumeni opečnati cesti, zraven pa se je tudi dobro zabaval, včasih obstal pred to ali ono prepreko, to ali ono intimno odločitvijo, a na koncu je … zares živel, kot pove naslov knjige.

Ko že pišemo o Mojzerju bobnarju, Mojzerju pevcu in Mojzerju skladatelju, ne smemo prezreti Mojzerja harmonikarja. Pri Helidonu je izdal dvojno zgoščenko, na kateri s harmoniko potuje po zgodovini popularne glasbe: od znamenite Marine do Spanish Eyes in lastnega Dečka z ulice. V avtobiografiji svoj odnos do harmonike opiše z besedami: “Harmonika. Čudežna škatla, ki izvablja božanske zvoke. Nekaj nedosegljivega in zame tako oddaljenega …” Ko jo je na božični večer leta 1956 tudi dobil, se je sam naučil nekaj narodnih, nato pa se šel učit h gospodu Hartmanu in se spominjal, kako je šolski pevski zbor spremljal pri petju partizanskih pesmi. Ko se je odločil za šolanje na mariborski Srednji glasbeni, ni bilo moč izbrati harmonike, pa je moral izbrati fagot in klavir kot stranski predmet, piše v poglavju Vsiljeni fagot. Pa vendarle …

Knjiga vsebuje bogato arhivsko fotodokumentacijo od zgodnjih let pa vse do “zdanjih” časov, ko lahko Mojzer po dolgih letih prakse, veselja in garanja, ustvarja docela po svoje, kot si zaželi in ko si zaželi. Pri tem osebnega zadovoljstva ne skriva in tudi biološka leta mu ne pomenijo kaj dosti. “Srečen sem, da imam še vedno energijo, da komponiram in da se še nisem izčrpal glede zamisli in idej. Grem dalje.”