Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier (136), 2019

“Hvala Skrpanu, dokler bo Črkje stalo!” Nekako tako bi lahko parafrazirali klic dunajskega ljudstva, ki je vzklikalo v neki drugi pripovedki. Kar pa je pred nami, je zbirka kratkih zgodb pisatelja, pesnika, kritika in publicista, a ne kakšna običajna zbirka zgodb, pač pa zbirka, ki nas popelje v čisto posebno deželo, deželo mentalitet, deželo, za katero je treba skočiti na avtobus predznanja in ki je ni moč spoznati kar tako, na hitro.

Drugače povedano: pričujoča knjiga ni za povprečnega bralca, sploh pa ne za bralca, ki ne razume in dojame vseh plasti jezika in referenc, ki se dogajajo v njej, bodisi na čisto empirično “ludistični” način igre s črkami/besedami, bodisi na način, ki prenaša besedne in miselne igre, aluzije, reference na nivo surrealnega, absurdnega, intertekstualnega, višjejezikovnega, skratka Črkje je dežela/kraj/mesto, kjer se lahko zgodi čisto vse, le da ne na način, kot bi se običajno zgodilo. Črkje ima svojo črkščino, Črkje ima svoje zakone, svoje veljake, svojo naturo in intimo in seveda svojo zgodovino. To je razvidno že od prve … črke v prvi zgodbi, ki je podnaslovljena “lahkotnica”; Črkje ima torej tudi svoje literarnoteoretične oznake, kar je logično, saj jih je pri takem pisanju nujno ustvariti. Vsaka od zgodb ima svoj podnaslov, ki jo na nek način okarakterizira, vsaka je tudi povezana z določeno štimungo iz zgodovine in seveda z določeno kulturno-splošno-družbeno štimungo, ki jo parodira, preoblikuje, gnete, nam jo daje v razmislek, pa najsi bo to Skrpan, Ognjenolaska, Prva, Druga in Tretja, Enis in Roja (v Brezfukju), Van Togot ali pa kdo drug iz pisane druščine Črkja.

Pri branju dobimo tudi občutek, da se avtor, ko piše zgodbe, po eni strani mršči nad tem, da se je na tak način sploh treba lotevati sveta, po drugi strani pa ga to neznansko zabava in spravlja v dobro voljo. Kritik Lutmanovega kova dobro ve, kako in kaj, pisec Lutmanovega kova pa skuje še dodatno dimenzijo: če že imamo Butale, čemu ne bi imeli še Črkja, če že imamo vsakdanjost, kakšna je, čemu ne bi imeli še Črkja. In če že imamo Črkje, čemu ne bi imeli še zgodbnic iz njega. Za lepo domačo besedo, bi rekel Janez Gradišnik. Ja ja, to bo, bi rekel Van Togot.