TROJKA S PEGO (5.del)

Piše: Melanija M. K. Lamerov

Usedel sem se in razčistil stvari v glavi. Pospravil vse v predale. Tudi, če je bil fant pravi, se to ni smelo vpletati v moje delo in ali njegovo specializacijo. Bil pa je dober, eden tistih redkih ekstremov. Želel sem pobrskati za njim, pa nisem. Odločil sem se, da bom videl, kako bo, ko se naslednjič srečava. Sedaj sem bil pripravljen, pričakoval sem ga in ni me mogel več zmesti. A vse le ni bilo tako pospravljeno in hladno. V meni je spet zbudil tisti prijetno neznan občutek kot takrat, ko sem v skrbeh in pričakovanju čakal, da se zbudi po operaciji levega očesa. Pustil je pečat na meni. Mislil, sem da tega svetlolasega fanta ne bom videl nikoli več.

Vsako sredo sem se dobil na malici z Vino v službeni menzi. Vina je bila ginekologinja in porodničarka. Bila je mojih let, spoznala sva se pri študiju medicine in postala je najboljša ženska v mojem življenju. Bil sem oče njenega otroka, ki ga je rodila njena žena Tamara. Že od začetka smo živeli skupaj v mojem premajhnem stanovanju. Vsi smo dobro zaslužili, pa smo si kupili veliko hišo, jo prenovili in moderno opremili. Jaz sem imel svoj del ločen, čeprav sem se večinoma časa zadrževal pri njiju. Imeli smo skupne prijatelje, skupne počitnice, skupno življenje. Pri nas je stanovala tudi gospa Šiva, ki nam je kuhala, čistila in skrbela za Evana, ko smo vsi delali ali pa šli kam ven. Tamara je bila odvetnica, mlajša od naju. Spoznali sta se enajst let nazaj na izletu, ki sva ga z Vino obiskala, poročili sta se in imeli otroka s pomočjo moje sperme. Fant je bil, osem let star, Evan. Čudovit otrok, izjemno pameten in pozoren. Nikoli mu nismo skrivali naših odnosov, skupaj smo ga vzgajali, imel je dve mamici in očeta, to je sprejemal in razumel.

Vina mi je ravno nekaj razlagala o informacijah z zadnjega roditeljskega sestanka, ko je mojo pozornost prevzel on, trojka. Vstopil je v menzo, sam, njegovi svetli lasje so bili skrbno urejeni v moderno pričesko. Njegova koža je bila svetla, skoraj žareča. Njegov korak je bil lahkoten in samozavesten, vse dokler se ni razgledal po jedilnici in me zagledal. Spogledala sva se, rahlo je zardel, zmedeno odmaknil pogled in tiho naročil juho. Njegove zelene oči so pospešile bitje mojega srce. Nečesa se je bal, vsakič, ko me je zagledal, je bil kot da se želi potuhniti, skriti pred vsemi. Kot da sem bil njegova velika skrivnost. »Dion, a me sploh poslušaš … kaj gledaš?« je rekla Vina in pogledala izza rame. »U ta je pa nov, tvoj stažist?« je vprašala. Pokimal sem. »Lušten je … hmm in nekaj je na njegovih očeh,« je dodala, med tem ko sva oba gledala, kako je hodil do mize in se usedel. »Ne, ne, nič ni,« sem rekel hitro in grobo, želel sem njeno pozornost. Pogledala me je »ja, kaj je bilo na roditeljskem …« sem vprašal in počasi vstal, da sva oddala prazen pladenj in se odpravila ven na kavo. Bežno je pogledal za mano. Vina je vedela za fanta iz moje preteklosti, iz moje specializacije, nisem še bil pripravljen razkriti, da je morda spet tu, z mano.

Ko sem prišel domov proti večeru, je do mene takoj pritekel Evan »oči, oči, zadnjo oceno sem dobil, odličen bom,« se je veselo pohvalil. »Seveda boš,« sem potrdil, ga dvignil v naročje in poljubil na lica.

Po večerji je Tamara dala Evana spat in skupaj smo v dnevni sobi poklepetali ob kozarcu rdečega vina. »Zakaj mi nisi povedal?« me je z nagajivim nasmehom vprašala Vina. »Česa ti nisem povedal?« sem se delal francoza. »Videla sem tvojega stažista danes na odhodu, ravno je odklepal svoje kolo, ki ga je imel blizu mojega avta. Njegovo levo oko ima na beločnici veliko nenaravno pego« je zaključila in me pogledala s privzdignjeno obrvjo. Tamara se je samo zahihitala. Vina je nadaljevala »torej je zgolj slučajnost ali je usoda, je on s tvojega tattooja?« je bila radovedna. Pogledal sem jo postrani, se rahlo nasmehnil »ja, mislim, da je. Včeraj sva se prvič videla. Nisva še govorila,« sem odgovoril. Obe sta zavriskali in mi skočili v objem »jeeej, končno spet poroka in nov družinski član, da nama boš le povedal vse pikantne podrobnosti …« sta rekli v en glas. Odkimal sem in se ju nežno znebil s sebe »ženske, ženske …« sem komentiral in se odpravil v svoj del hiše.

V četrtek sem delal popoldan, pred izmeno sem šel na kavo. V okolici univerzitetnega kliničnega centra je bilo kar nekaj lokalov, a vedno sem hodil v istega, kjer je bilo najbolj mirno, najmanj ljudi, pa še terasa je bila skoraj vedno obsijana s sončkom. Vstopil sem na teraso, pokimal natakarici, ki je že vedela, kaj vedno pijem. Razgledal sem se naokoli. V kotu je na sončku sedel trojka. Brskal je po telefonu, ni me zaznal. Nasmehnil sem se in pristopil. »Trojka, lahko prisedem,« sem vprašal. Trznil je, prepoznal je moj glas. »Hmmm … seveda,« je presenečeno odgovoril.  Všeč mi je bilo, ko sem ga videl v osebnih oblačilih, nikoli nisem preveč maral belih uniform. Osebni stil človeka je veliko povedal o njem. Takoj je pospravil telefon v žep. Usedel sem se, se mu nasmehnil. Natakarica mi je že prinesla podaljšano kavo. Postal je nervozen, ni vedel, kaj bi. »Kako si preživel dan?« sem ga povprašal, med tem ko se je lotil smetane na vrhu svoje kave. »Hvala. Super je bilo, asistiral sem dr. Alto,« je uradno odgovoril. Oba naenkrat sva segla po sladkorju v vrečki v skodelici na mizi. Dotaknila sva se. Takoj je odmaknil svojo roko malenkost nazaj in me pogledal. »Ne, kar vzemi,« sem dodal. Ponovno je segel po sladkorju, jaz pa tudi, prijela sva vsak svojega in se s členki ponovno dotaknila. Trznil je, koža se mu je naježila. Zabavno mi je bilo, ko sem videl, kaj sem mu delal. Posladkal si je kavo in me spremljal z veliki zelenimi očmi, kot da bi želel preveriti, če sem še tu. »Ne boš nič vprašal?« sem rekel. »Hmm…je torkova operacija uspela? Koliko takih pa imate mesečno?« je jecljaje bleknil neumestno vprašanje. Rahlo sem odkimal in se mu nasmehnil. Zmedel sem ga. »Ne bodi strokoven z mano izven prostorov oddelka, ko pa globoko v sebi veš, da bi rad, da te pofukam na tej mizi,« sem mu strogo zabrusil. Vzdihnil je, napel svoje telo, spustil pogled, svoja polna velika usta je pozabil zapreti. »Ne bova se pretvarjala, da ni nič. Bodi iskren in direkten, ko te kaj vprašam,« sem še dodal. Pogledal je naokoli, kot da bi se bal, da bi naju kdo slišal ali videl. Pokimal je. »No, kje si študiral?« sem vprašal, da bi ga malo pomiril. »Na UMFju v prestolnici,« je ponosno odgovoril. »Se mi je zdelo, ja, pri najboljših. Kako imaš povprečje ocen?« me je še zanimalo. Oči so se mu zasvetile »10« je rekel. Nisem dvomil, poleg tega, da je bilo med nama nekaj, kar si niti sam nisem znal pojasniti, je bil fant res ekstremno nadarjen in poln znanja. Še ostali zdravniki so govorili o njem zjutraj ob kavi. Že tretjič v kratkem času je pogledal na uro »iti bom moral,« je rekel počasi, kot bi mu bilo žal. Pokimal sem, se nasmehnil in dodal »hočem te … jutri na operaciji, imam LK«. Trznil je, pogled se mu je izostril, zmedeno je pokimal, ko je dojel moje besede. Bil je tako prekleto vabljiv, ko me je sramežljivo in poželjivo gledal. Še enkrat je pogledal na uro, potem pobrskal po torbi, iskal denarnico. »Pusti, bom jaz,« sem ga ustavil in mu pomežiknil. Spet je samo pokimal, »hvala, se vidiva jutri,« je rekel, počasi vstal in odkorakal. Preden je zavil za ovinek, me je še enkrat pogledal. Seveda sem gledal za njim, želel sem videti njegovo postavo v oprijetih kavbojkah. Hotel sem ga, to je bilo nekaj, v kar sem bil prepričan. Hotel sem ga že od takrat, ko je bil najstnik. Nisem vedel, kako se bodo zadeve razvile, kako je pri njemu, a svoja čustva sem prepoznal. Bil je tisti pravi, ne glede na vse.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.