Piše: Matej Krajnc
Sony Legacy, 2019 (CD)
Razširjeni ponatis albuma iz leta 1996, ki je ob izidu bil deležen kar nekaj pohval kot Morrisonova “vrnitev” k bolj riteminbluesovski glasbi po “pisanju romantičnih pop balad” (zelo relativen opis, lepo prosim!), je zelo velikodušna zbirka, v kateri poleg izvirnega albuma dobimo še precej “outtakeov”, torej pesmi, ki ob izidu bodisi niso ugledale luči sveta bodisi so izšle na singlih, celo ploščo sodelovanj z najrazličnejšimi glasbeniki, ki so nastala v približno istem obdobju, na koncu pa še prej nepriobčeno koncertno ploščo Live In Montreaux, ki je bila posneta julija 1997 in na njej slišimo pesmi z albuma The Healing Game tudi v živo.
Prvi remaster izvirnega albuma se je zgodil že leta 2008 in tudi tam so dodali nekaj pesmi s hrbtnih strani singlov, v pričujoči zbirki pa se znajde posebna plošča Sessions & Collaborations, na kateri Morrison izkazuje svojo ljubezen do korenin jazza (Didn’t He Ramble), jazzovskih popevk (A Kiss To Build A Dream On), bluesa (Don’t Look Back in naslovna pesem z Johnom Leejem Hookerjem z albuma velikega Johna, ki ga je produciral Van), rockabillyja (pet sodelovanj s Carlom Perkinsom) in skiffla, ki je v Veliki Britaniji stal na čelu rokenrolovske “revolucije” (Mule Skinner Blues z Lonniejem Donovanom – to pesem Jimmeja Rodgersa srečamo v zbirki še v drugi Vanovi različici in z njim Van izpriča tudi povezanost s koreninami country glasbe). Vse to že seveda vemo, vse svoje “zvrstne” ljubezni je Van Morrison izpričeval v različnih projektih, nekaterih bolj, drugih manj uspešno, a težko je reči, da je “country” Van kaj slabši od “bluesovskega” Vana, čeravno je treba priznati, da pet izvedb s Perkinsom ne prepriča najbolj, čeravno kombinacija ne bi smela zgrešiti. Za trenutek se zazdi, da je Van malce intimidiran v društvu velikega mojstra, a to ni čisto res; bolj bo držalo, da glasbena spremljava rocka, a ne rolla, njun “improptu” pa pokaže, da sta oba tudi pri fraziranju preveč samosvoja, da bi se zares ujela.
Morrison je z The Healing Game bržčas ustvaril enega svojih bolj koherentnih albumov devetdesetih in zanimivo bi se bilo spet poglobiti v izvirne pesmi in podrobneje preučiti, kje je njihov presežek. To bomo seveda storili, a zasebno. Dajte tudi vi. Tretja plošča v zbirki ponuja priložnost, da to nato storite še enkrat, v koncertnem okolju. Rough God Goes Riding, Piper at the Gates of Dawn, Burning Ground, Waiting Game, Sometimes We Cry, The Healing Game … Morrisonova “druidska” ali “newageovska” filozofija? Je pri besedilih bil kdaj prehitro zadovoljen? Bi na odgovore na vsa ta vprašanja počakali še deset let, ko bo morda zunaj še en ponatis? Eh … Ne.