Piše: Matej Krajnc

BMG, 2019 (LP, CD, DL)

Pričujoči album se konča tako nenadoma, kot je januarja lani bila nenadna novica o smrti Dolores O’Riordan, pevke zasedbe The Cranberries, ki s pričujočo ploščo izpisuje poslednje poglavje svojega delovanja. Vsekakor gre (tudi) za generacijski bend in začetek devetdesetih je bil zanimivo in polno obdobje za tedanjo gimnazijsko generacijo; naši junaki iz osemdesetih so počasi prihajali v zrela leta (Springsteen, REM, U2, B52’s, Cure, Metallica), nekateri še starejši junaki niso kazali znakov staranja (Dylan, Cohen, Neil Young, Paul McCartney, Cash, Stonesi), pojavil se je grunge, ob njem pa prvi zametki britpopa; prvi mi je sedel, pri drugem sem bil, zlasti pozneje, ko se je razmahnil, silno izbirčen – bolj Blur kot Oasis in tako naprej, a o tem kdaj drugič. Vrsta raznoraznih bendov, bodisi enouspešničnih bodisi bolj dolgometražnih, je skrbela za variabilnost in pisano paleto raznorazne glasbe; MTV je tedaj še kaj veljal in smo ga še gledali. Niz “odštekanih” koncertov, trend izdajanja dveh albumov naenkrat (Springsteen, Gunsi), pa nekatere “težje” plošče, ki so takoj postale kultne (črni album Metallice, Attack of the Killer B’s Anthraxov …) … izbire je bilo precej in vsaj do nesrečnega 11. 9. 2001 je svet bil videti še dokaj nedolžen kljub balkanskim, zalivskim vojnam in podobnemu sranju, ki se je vršilo vsenaokrog nas. Naši generaciji se je še obetala svetla prihodnost; obetala se je in se razblinila. A hej, ostala je glasba in prvi album Cranberries, irske zasedbe, je leta 1992 ob Sinead O’Connor prinašal v naše kraje svež atmosferični poprock s temnimi besedili, ki pa nas niso ubijala, ampak so nam (ob ustreznih videospotih in podobnimi vzdušji, ki so jih tedaj ustvarjali denimo REM in Smiths) ponudili še eno dimenzijo razmišljanja. Dreams in Linger sta bili pesmi, ki smo se ju takrat takoj naučili igrati in sta vse do dandanes poleg Zombie in Ode to My Family ostali osrednji pesmi benda, ki je bil svež, speven in drugačen – vokalni slog Dolores O’Riordan je postal priljubljen, vpliven in kulten – hkrati pa so bili Cranberries tudi spooky in nenavadni, kar so ves čas dokazovali na ploščah, dokler si niso vzeli premora, potem spet delali in potem je Dolores umrla. Napovedali so še en album z njenimi demo vokalnimi linijami, ki jih je zaključevala ravno v času smrti, pojavljala so se vprašanja, bo-li “labodji spev” upravičil ugled benda in še posebej, bo-li storil dobro spominu preminule pevke. Bo to, kar so delali, dovolj dobro, da bo vredno objave? Odgovor je pritrdilen; Cranberries so na pričujoči plošči, ki je izšla ravno danes, naredili nekakšen povzetek svojega dela, kar pomeni, da na albumu najdemo težke teme, teme o minevanju, medsebojnih odnosih, samoraziskovanju in seveda intimi, Dolores pa je posnela nekatere svojih najboljših vokalov. Seveda so te špure še obdelovali v studiu, bend se je potrudil z glasbeno paleto značilnih zvokov, kjer ne moreš zgrešiti, kdo igra, in kljub nadvse žalostnim okoliščinam je zaključek dober in tehten. Dolores se v svojih besedilih precej posveča ravno minevanju in samoizpraševanju, ki ga naslavlja univerzalno, denimo v naslovni pesmi, ki zaključi ploščo in je brez nadaljnjega najboljša pesem na njej, v kanonu ob Dreams, Linger in nekaterih drugih takšnih. Pesem se, kot smo že omenili, konča abruptivno, naenkrat; primerno za kar nekako strašljiv kontekst plošče, ki pa ga nevtralizira melodičnost benda, značilne kitare in atmosfera, ki bolj pomirja kot straši, čeprav ne priporočam, da pustite možganom na pašo, niti pomotoma. V uvodni pesmi All Over Now srečamo londonski hotel, kar so nekateri takoj pograbili kot konotacijo, a hej, Dolores si ni napisala kakšnega samomorilskega pisma, pač pa je treba pesem poslušati (tudi) v narativnem smislu. Res je, vse življenje je imela težave s sabo in alkoholom, ta naj bi bil tudi kriv za njen konec, tako so dejali, a zadnje glasbeno poglavje Cranberries se da poslušati čisto drugače in potem dobi album precej več širine. Mike, Noel in Fergal imajo odločilne zasluge za to, da plošča zveni, kot zveni – spoštljivi poklon prijateljici, sodelavki, pevki, avtorici. “A ni čudno, da si, ko potegneš črto, ne želiš ničesar od tistega, kar si si želel”, poje Dolores v naslovni pesmi. Če slišite v tem tudi avtobiografske konotacije, pa naj bo. Tudi fotografija na naslovnici bo za marsikoga zgovorna. Glasba pa govori zase. Pa se zastavlja tudi vprašanje, bolj retorično: ali takrat, ko odhajajo generacijski bendi (REM, Cranberries), to pomeni tudi razmislek za dotično generacijo? Hm … Nostalgija tu verjetno ničesar ne spremeni, do bendov pa tudi ni pošteno, da jih imamo zgolj za oporo, ko časi ratajo bolj sitni. Torej to odmislimo in se vrnimo h glasbi, ki govori zase …