Piše: Matej Krajnc
Cankarjeva založba, 2019
Spremno besedo k pričujoči antologijski izdaji sta spisala Miklavž Komelj (poezija) in Zdravko Duša; na hrbtni strani knjige lahko preberete še posebej zanimivo in zelo osebno pričevanje o delovnem postopku Jaše Zlobca; ni bil sicer edini, ki je tipkal z enim samim prstom, je pa bil edinstvena osebnost v mnogih drugih pogledih vse od začetkov, tako političnih kot pesniških v sedemdesetih, kot tudi pozneje, ko je deloval zlasti kot politik/diplomat. Kot mladi mislec je seveda podvomil v “faith of our fathers” in pomanjkljivosti preteklega režima duhovito označeval v številnih kolumnah; če se Džuli Švige ne spomnite več, poiščite knjigo Rdeča zloba ali pa za prvi vtis prelistajte pričujočo zbirko. A ne morem si kaj, da bi ne pomislil, kaj in kako bi Džuli pisala šele dandanes, ko je enopartijski sistem zamenjala s preračunljivimi mislimi o “združeni Evropi” pretkana demokracija na papirju, do povprečnega človeka neusmiljena v skrajnostih, kakršnim smo se v bivšem režimu zgolj smejali.
A Jaša Zlobec je bil, ne glede na svoje politično, angažirano udejstvovanje, zlasti pesnik. Kot zapiše Miklavž Komelj: “Jaša Zlobec je bil osebnost, ki je izrazito pesniška – toda če hočemo doumeti to njegovo pesniškost, nikakor ni dovolj samo branje njegovih pesmi …” Prav zato je nedvomno edina možna predstavitev Zlobčeve osebnosti in njegovega pesniškega dela skupaj z njegovo publicistično platjo. In samostojne zbirke, ki jih je izdal med letoma 1976 in 1991, pričajo o tenkočutni pesniški osebnosti; njegova bivanjska pesniška čutnost, ki je osrednja rdeča nit njegove lirike, je v svoji intimni miniaturnosti ves čas v dvogovoru z angažiranim polom, a ta nikoli ne povozi intime. Zato je vselej prepričljiv, ko se v pesmih pogovarja bodisi s predniki, ki so na sebi nosili revolucijo, bodisi s svojimi sočasniki, ki nosijo posledice te revolucije in jo hočejo osmisliti zase, na drug način, bodisi s svojo neposredno družino, ki je središče njegove intimne ontologije. Težnja končno videti svet, kakršen je, je osrednja težnja njegovih pesniških in splošnočloveških razmišljanj (Smer), a vprašajmo se: je med obema sploh kakšna razlika? Ne gre za kajuhovsko “vstajenje v novi svet”, pač pa za osmišljenje tega, obstoječega – Zlobec ne bi gradil, pač pa uredil, zavedajoč se, da je za to treba plačati ceno, da jo plača vsak in, kot preberemo že v naslovu knjige, da je njegovo življenje njegova revolucija. Česa več pravzaprav sploh ni treba dodati.