OLAJŠANJE

Najlepše je čutiti nič
tam,
kjer bi me včasih razjedala kislost danih besed.
V meni je prostor,
ki ga puščam praznega.
Okus ima po janežu
in neprekinjenem spancu.

Horror vacui mi je nepoznan,
praznino ljubim kot rešitelja,
kot divje strahove, ki ob dveh zjutraj izzvenijo.
Okrog vratu nosim kos lune,
ki izkrivljenost pretvori v mehkobo
in sprosti krče v korenu jezika.
Nižine mi bežijo,
ker ne vidijo mojih oči,
a zame je to olajšanje.
Njihov beg pustim pred ljubljeno praznino.

Foto: Sara Nuša Golob Grabner