Piše: Matej Krajnc

Sony 2019

Elvis se je konec šestdesetih odločil, da ima dovolj stagniranja: spet hoče peti pravemu občinstvu, se je priduševal (“Pogrešam intimnost nastopanja v živo!”), in po prosluli televizijski oddaji Elvis (1968) opogumljeno zakorakal novim izzivom naproti: najprej je januarja in februarja 1969 v memphiškem studiu American posnel nekaj svoje najbolj tehtne glasbe po odhodu z založbe Sun Records (1955), potem pa se je začel brumno pripravljati na koncertiranje. Ker starih kolegov ni mogel dobiti v svojo sredo (Jordanaires so rekli ne, Scotty Moore in DJ Fontana sta tudi izpadla), je rekrutiral Jamesa Burtona, čudežnega dečka iz Louisiane, ki je že v petdesetih še nepolnoleten igral v Kaliforniji z Rickyjem Nelsonom in dal svoj telekastrski pečat na mnogotere vplivne pesmi, denimo na Suzie Q Dalea Hawkinsa. Po dolgem telefonskem pogovoru je Elvis dobil nov bend – znan kot TCB Band – in potem so se zaprli in vadili, vse živo. Elvisov menedžer se je dogovoril, da Kralj svojo veliko vrnitev na koncertne odre izvrši v Las Vegasu, svetovnem središču zabaviščarstva, in sicer v novem hotelu International, ki ga je sicer tik pred njegovim prihodom krstila Barbra Streisand. In tako je prišel konec julija 1969, prelomni večer, Elvis živčen in razburjen: kaj, če me ne bojo marali? – a ni se mu bilo treba bati: ko je stopil na oder in začel peti Blue Suede Shoes, je prostor “kar razgnalo”, kot je zapisal Jerry Hopkins v svoji biografiji o Kralju rokenrola. Elvis se je dokončno vrnil. Vsaj za tisti hip je bil to srečen dogodek, ki pa je kaj hitro spet zapadel v rutino. Elvis po snemanjih v Americanu ni v studiu nikoli več dosegel česa podobnega, koncertne turneje pa so že kaj kmalu postale tako predvidljive kot filmi, ki jih je snemal pred vrnitvijo na odre. Same old, same old, bi rekli ciniki, čeprav julija in avgusta 1969 na odru še ni nosil bleščečih kombinezonov. Pa vendar so Elvisovi dosežki iz obdobja 1968-69 z velikimi črkami zapisani v zgodovino rokenrola in (popularne) glasbe nasploh. In jeseni 1969 je dobil tudi prvi koncertni album, na katerem so bili posnetki z omenjenih “vrnitvenih” nastopov. Pričujoča zbirka, ki je pred nami ob polstoletnici tega dogodka, zajema vse posnetke s teh nastopov – točneje enajst celih koncertov, od katerih so štirje docela neobjavljeni. Enajst koncertov na enajstih ploščah z bogato obloženo knjižico, ljubitelji vinila pa dobite posebej koncert z dne 26. 8. 1969.

“You can knock me down / step on my face / slender my ass all over the place …” je zagrmel Elvis na odru hotela International in prasnil v smeh. V pesmi Jailhouse Rock slišimo: “You shoulda heard them knocked-down sumbitches sing: let’s rock …” In tako naprej; na videz sproščena, v resnici pa zelo dobro pripravljena predstava. In to pravzaprav velja za celotno Elvisovo koncertno dejavnost po letu 1969 – ne gre več za nastope, s katerimi bi premikal meje, šokiral javnost in pristojne organe; časi so se spremenili (tudi po njegovi zaslugi) in Elvis v Vegasu je že od vsega začetka “prijazni” Elvis, zabavljač, ki je na začetku teh predstav še oddajal nekaj prvinskosti, zlasti zato, ker je še pel hripavo kot na začetku leta v studiu, in ker svojih zgodnjih rokenrolov še ni docela zbanaliziral. Zlasti v baladah, kjer ne rohni, lahko slišimo, da ga nekoliko daje intonanca, kar je bilo zaznavno že v filmih po letu 1965. A rohneči Elvis je po letu 1970 docela izginil in tako je pričujoča zbirka zadnji dokument “divjosti” in “prvinskosti”, četudi že v okvirih (skorajda) čiste, “vseameriške” hotelske zabave.

Repertoar se skozi enajst koncertov ne spreminja kaj dosti, kvečjemu za pesem ali dve … Leta 1969 je Elvis še promoviral novo muziko in tako z nedavnih snemanj ne slišimo zgolj uspešnic In the Ghetto in Suspicious Minds, pač pa tudi Inherit the Wind in This is the Story, kar se je pozneje dogajalo zelo redko, če sploh. Rokenrolovski venčki so sčasoma postajali vse bolj rokohitrski, čeprav je v izvedbah nekaterih drugih hitrih pesmi, ki jih izvirno ni sam pel, denimo v Johnny B. Goode Chucka Berryja in My Babe Little Walterja še slišati zagretost, ki je pozneje izginila. Iz televizijske oddaje je v repertoarju ostala pesem Memories, tudi What’d I Say Raya Charlesa je vključil, in dvojček Yesterday/Hey Jude z repertoarja Beatlov. Njegova studijska različica Hey Jude iz leta 1969 (ki je zame poleg izvedbe Wilsona Picketta sploh najboljša izvedba te pesmi ravno zato, ker je tako neformalna, ker Elvis pozabi besedilo in ker je roarrrr v glasu tako izrazit), je na albumu izšla šele leta 1972 (Elvis Now) in je na splošno nepriljubljena tako med pristaši kot med kritiki. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj; Elvis s svojo improvizacijsko interpretacijo daleč prekosi McCartneyja in množico drugih.

Balada Can’t Help Falling In Love je že postala – in ostala – zaključna pesem koncertov, na repertoarju se pojavita uspešnica Dela Shannona Runaway in Words Bee Gees, pozorni poslušalci pa bodo našli tudi znamenito “krohotajočo” različico Are You Lonesome Tonight. Seveda, večina tega gradiva je bila že objavljena, tako ali drugače, a pričujoča zbirka je dragocena, ker je tokrat vse to zbrano skupaj, na enem mestu, kot nerazbita celota, da lahko primerjamo izvedbe, ne da bi pri tem morali posegati po številnih drugih izdajah. Tisto, kar je objavljenega prvič, je dragoceno, ker popolnjuje mozaik. Za zdaj naj bi s prvega Elvisovega vegaškega koncertnega šusa, za katerega upravičeno velja, da je najboljši, bilo to vse. Drži tudi, da bo zbirka najbolj zanimiva za glasbene komparativiste, zgodovinarje in pristaše, saj povprečnega poslušalca zvečine ne bo zanimalo enajst načeloma zelo podobnih različic pesmi Blue Suede Shoes. Tudi sicer simpatičen monolog o začetkih kariere sčasoma utrudi, a z zgodovinskega in čisto splošno radovednega vidika je zabavno spremljati drobcene razlike v podajanju. Če vas poleg tega ne zmoti cena, ki je nekje okrog stotaka, se odpravite po nakupih. Tole je zadnja možnost, da ulovite Elvisa, ko se mu je še dalo …