Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1995

Najprej špekulacija: če bi se svet obračal drugače in bi meči v kartah kismeta in človeških značajev bili obrnjeni drugam, bi Caterina Valente, rojena leta 1931 v Parizu, bila dandanes v svetovnem merilu bržčas bolj znana kot Elvis. Bila je vsestranska umetnica in kot eni redkih s Stare Celine ji je uspelo prodreti tudi v ZDA, kjer se je verjetno najbolj trajno spominjamo z nastopov v televizijskih oddajah Perryja Coma in Deana Martina. Kot pevka, plesalka, igralka, poliglotka (govorila je šest jezikov, pela v enajstih) in kitarska virtuozinja je bila kot ukrojena za mednarodni spotlight. Čemu se ime Caterine Valente redko omenja hkrati z Doris Day, Frankom Sinatro ali že omenjenim Elvisom, je druga zgodba. A bržčas drži zlasti dejstvo, da Caterina Valente med drugim ni imela nastopaškega značaja, ki pomaga pri tovrstnih karierah, bila je razpeta med Evropo in ZDA, kot sklep pa za zdaj zapišimo zgolj, da je enostavno počela preveč stvari, da bi se lahko osredotočila na komercialne zahteve in “imidž” velikega čezoceanskega trga. Če boste pošpekulirali, da se je je mačistični megaentertainerski trg bržčas tudi nekoliko ustrašil (Comu in Deanu in Elli navkljub), ne boste udarili preveč mimo. Ostala je velika evropska zvezdnica, ki se je pojavljala tudi v ZDA, njena nemška diskografija pa sega od leta 1953 do 1974; v pričujoči zbirki je zajeto obdobje 1959-1974. Šest zgoščenk prinaša širok nabor uspešnic, ki jih je posnela v nemščini, t. i. “šlagerjev”, taista založba pa je pozneje izdala še več podobnih zbirk z njenim opusom v drugih jezikih, medtem ko so pričujočo izbrisali iz kataloga. Na njej umanjkajo zgodnji posnetki s Kurtom Edelhagnom in glasba iz filma Hier bin ich – hier bleib ich, kot tudi njena skoraj milijonska uspešnica Ganz Paris träumt von der Liebe (sicer pesem Colea Porterja I Love Paris) iz leta 1954. A založba je njene še zgodnejše nemške posnetke, zlasti iz filmov, izdala posebej v zbirki Du bist Musik – Die Filme leta 2002, ki je še na voljo – njena nemška zgodba se začne tam.

Šlager, torej popevka (posladkana, če adekvatno prevedemo) je bil v Evropi, zlasti v Nemčiji in na nemško govorečih področjih seveda komercialni standard (in pravzaprav še vedno je). V Italiji je bila klasifikacija nekolikanj kompleksnejša, saj se je delila znotraj kancone, ki je bila nekakšen krovni izraz za njihove popevke in tudi nekolikanj manj popularno glasbo. A konec petdesetih in v šestdesetih, ko je Caterina Valente pela vse živo, med drugim tudi ogromno prepesnitev pop uspešnic iz ZDA, med drugim Peppermint Twist, Itsy Bitsy Teenie Weenie Honolulu Strandbikini, Zuviel Tequila in Rosen sind rot, je pela tudi precej v nemščini izvirno napisanih popevk (Ein Ring mit zwei blutroten Steinen), tako šlagerskih kot jazzovsko aranžiranih, že v prvi polovici petdesetih, še pred sodelovanji s Comom in Martinom, pa si je v ZDA začela graditi ugled pri občinstvu, ki je prisegalo na muzikale in leta 1955 nastopila v The Colgate Comedy Hour.

V sedemdesetih, ko je izdatno nastopala v televizijski oddaji Deana Martina, na nemški trg ni pozabila. Maja 1974 je posnela zadnje tovrstne posnetke, ki so vključeni v pričujočo zbirko, pesmi Heinza Gletza in Kurta Feltza Ich wär so garn bei dir in Es gibt noch Märchen. V knjižici, ki je priložena zbirki, najdete karierno časovnico in širok nabor slikovnega gradiva, med drugim tudi naslovnice številnih plošč, ki so izhajale na nemškem trgu. Če si boste te dni popevali Tschau tschau bambina, Bongo Cha-Cha-Cha ali Chico aus Portorico, ste jih bržčas slišali iz računalnika/tablice/telefona med branjem tegale zapisa. In na koncu prve zgoščenke pričujoče zbirke slišite Jericho, nemško priredbo znanega spirituala, spremenjenega v popevko, ki ga je vredno slišati že samo zaradi fonetike (ravno prav dolgo sem študiral nemščino v jezikovnem laboratoriju s Freddyjem in Caterino v slušalkah).