Nagrajenec DLUM
Akad. kipar Marijan Mirt, mag. predstavlja na slovenski likovni sceni specifično sintezo kiparskega in slikarskega ustvarjalca, ki se ukvarja tudi z grafično oblikovalsko dejavnostjo, njegova skulptura v obliki iz žice izdelane figuralne kompozicije na kamnitem podstavku z “apokaliptičnim” naslovom Pet organskih nevarnosti, nameščena na Židovskem trgu v Mariboru, pa je postala ena izmed ikon mariborskih javnih spomenikov. Kompozicijo lahko smatramo za neke vrste aluzijo na Rodinove Meščane Calaisa, pri čemer gre za figuralno skupino gruče ljudi, ki očitno bežijo pred nevidno kataklizmo, ustvarjeni pa so iz skrajno efemernega materiala, rjaveče železne žice, sicer umetnikove stalnice. Podobno figuralno skupino je poleg pegaza Marijan Mirt ustvaril tudi na enem najuglednejših selekcioniranih svetovnih kiparskih simpozijev v ruski Penzi, pod Unescovim pokroviteljstvom, ohranjajoč ekspresivno sugestivnost svojega prepoznavnega likovnega izraza v popolnoma drugačnem okolju. Pomembno je dejstvo, da se oba eksterierna spomenika neprestano pojavljata na promocijskih fotografijah obeh mest, tako v slovenskih kot ruskih publikacijah, in tako na poseben način tvorita umetniški most med mestoma in državama.
Dokazujoč obvladovanje likovnega izražanja v različnih tehnikah je leta 2012 na samostojni razstavi v Galeriji DLUM (Društvo likovnih umetnikov Maribor) predstavil prvo fazo kompleksnega projekta MESTNE KODE z naslovom Mestna koda – Maribor, ki ga označuje sistematični pristop h “kadriranju” mariborskih ulic in arhitektonskih značilnosti na dokaj neobičajen način, hoteč spodbuditi meščane k drugačnemu – likovnemu opazovanju tako urbanističnih značilnosti kot detajlov domačega mesta, ki ga vse prevečkrat doživljamo odsotno, nezainteresirano, naveličano. Projekt prenosa stiliziranih ali reinterpretiranih mestnih kod v galerijski prostor sestoji iz treh razdelkov v lastnih likovnih zvrsteh oz. tehnikah, vključno s slikarskimi deli, grafikami, in (najdenimi) plastikami. Prvi sklop Ode Maribora sestoji iz devetih izrezov značilnih mariborskih vedut v tehniki akrila na platnu z lepljenimi žicami v obliki reliefnih – kodnih grafizmov (navezujoč na umetnikovo sočasno kiparsko produkcijo), izhajajoč iz starejše velikoformatne upodobitve stranske fasade zgradbe SNG proti Gledališki ulici, kjer je že zasnoval značilno prostorsko diagonalo z adicijsko komponiranimi, ponavljajočimi se likovnimi (arhitekturnimi) objekti v ploskovitem slogu. V najnovejših upodobitvah je tako kadriral dvoetažni Pobreški most z ekspresivno učinkujočo, geometrijsko perspektivično poglobitvijo, pogled na Kolosej čez glavno Evroparkovo križišče, avlo glavne želežniške postaje z detajli oken, Ekonomsko poslovno fakulteto na Razlagovi ulici, Tihčevo kroglo v Mestnem parku z detajli rebraste površinske strukture, Stari most s pogledom proti stopnišču do Casinoja, Židovski trg in Piramido z Marijino kapelico ter najnovejše križišče Cankarjeve in Razlagove ulice. Za delo iz cikla Mestna koda – Maribor, je prejel tudi nagrado DLUM za leto 2013. Drugi sklop sestoji iz najdenih objektov – asfaltnih kock, ki ostanejo na cestah ali pločnikih po rezanju, opozarjajoč na dejstvo, da lahko likovne stvaritve odkrivamo prav povsod, samo translocirati jih je treba v “pravi” prostor, da jih kot take sploh lahko prepoznamo, tretji sklop pa predstavljajo grafični, neke vrste monotipijski odtisi vzorčno tlakovanih pločnikov (50×70), čigar primerek krasi enega prostorov mestne občine Bruck na Muri, ponovno v smislu kulturnega povezovanja dveh prijateljskih mest in držav.
Drugo fazo projekta MESTNA KODA predstavlja Oda Zagrebu, vključujoč dela v enaki slikarski tehniki ob uporabi žične armature: Granitni tlakovci na trgu Bana Jelačića, Električni kabli zagrebškega tramvaja na trgu Bana Jelačića in Detajl treh stebrov stavbe Borze arhitekta Viktorja Kovačića (s poudarjeno perspektivo ob uporabi zlatega reza), ki jih je prvič predstavil na samostojni razstavi v prostorih Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru (HKDM), skupaj z mariborskimi kodami, s skupnim nazivom Paralele. Obe mesti sta namreč umetniku še posebej blizu, saj je v rojstnem Zagrebu preživel najlepša leta svoje mladosti in zaključil strokovno usposabljanje na ALU z magistrskim nazivom, v Mariboru pa si je ustvaril družino in dosegel številna priznanja za svoja umetniška dela. Ime razstave Paralele se torej nanaša na primerjave med mestnimi kodami Maribora in Zagreba.
Tretjo fazo projekta MESTNA KODA – PTUJ je Marijan Mirt prvič predstavil na samostojni razstavi SPREGLEDANO (skupaj z Ireno Gajser), v Miheličevi galeriji na Ptuju februarja 2014, v obliki upodobitev specifičnih prometnih označb na cestišču Jadranske in Vošnjakove ulice, hkrati pa je razstavil tudi dela s skupnim nazivom Requiem za Akteona iz ciklusa Drevesa. Prototip takšne motivske in tehnološke novosti je Marijan Mirt precedenčno ustvaril na Likovnem taboru Soraj, v obliki žičnih prepletov popolnoma nesubstančne, miniaturni instalaciji podobne skulpture, ki v bistvu ni niti obla plastika niti relief niti slika, marveč vse v enem, dopolnjene z efemernimi materiali (papir, lepilni trak ipd.), ki služijo kot nosilci poslikave. Še posebej neobičajna pa je stvaritev pejsažnega motiva v (pogojno) kiparskem mediju, točneje upodobitev zelenega gozdiča ob domačiji Soraj. Prav zaradi omenjenih prepoznavnih, unikatnih značilnosti, izraženih v omenjeni adicijski kompoziciji dreves, kot izhodišču za celoten umetnikov ciklus, je bila odločitev za nagrado Zlati fundus ARTAS-a, po izboru likovnega kritika povsem razumljiva. Naziv cikla izvira iz umetnikove kiparske reinterpretacije antičnega mita o privlačnem mladeniču Akteonu, ki ga je boginja lova Diana, ker se je bahal pred prijatelji, češ da jo je videl nago, med lovom v gozdu spremenila v jelena, tako da so ga nato raztrgali njegovi lastni psi. Mirtov Akteon pa je napol človek napol jelen, ki v rokah drži mobilni telefon, simbol sodobne informacijske družbe, čakajoč na odrešitev v obliki kakšnega digitalnega “deus ex machina”. Mirtovi gozdovi torej premorejo neko skrito aluzijo na antično tematiko v sodobni interpretaciji, četudi brez neposredno spoznavnih človeških ali živalskih figur, upoštevajoč hkrati dejstvo, da posamezne likovnine posredujejo vtis antropomorfnih ali zoomorfnih likov.
Marijan Mirt namreč vzporedno že vrsto let razvija samostojno človeško in živalsko figuro v smeri ekspresivne deformacije s poudarjeno dinamiko gibanja, skorajda v manieristični torziji, po eni strani v različnih antičnih tematskih kontekstih, bodisi mitoloških (Polifem, Pegaz, Dedal, Tri Gracije, Akteon ipd.) bodisi domišljijskih (Pet vizionarjev, Padajoči superheroj) ali arhaično zgodovinskih (Kora, Kouros), po drugi strani pa obravnava prizore iz sodobnega življenja, predvsem sproščujočega ali zabavnega značaja, kot so na primer glasbeniki, baletke, telovadci, tekači ipd. Mirtova figura pogosto spominja na silhuete, ki skrivnostno mečejo lastne sence na steno ali tla, s skorajda nitasto podaljšanimi rokami in nogami, kot bi šlo za daljno aluzijo na Giacomettija. Umetnik za kiparski material največkrat uporablja železo, tudi zaradi njegovega simboličnega razpadanja, kot posledica rjavenja (na staro zavezo navezujoča ikonografija minljivosti in nečimrnosti – Qohelet: vanitas vanitatum…). Njegova posebnost pa je brez dvoma uporaba železne žice, pri čemer ustvarja telesa kot klobčiče, deloma presevajoče, včasih izvotljene, zmeraj razosebljene s pomenom slehernika (omnis creatura), simbolizirajoč minljivost časa. Če torej primerjamo dogodke skozi vsa obdobja človeške zgodovine, se očitno ponavljajo zmeraj podobne situacije, kot bi umetnik hotel parafrazirati besede znane molitve: sicut erat in principio et nunc et semper… (kakor je bilo na začetku, tako sedaj in vekomaj…). Marijan Mirt se razen s kiparstvom ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem in slikarstvom, kjer se rad izraža monokromatično, celo nekromatično, upoštevajoč temačnost železa, ki jo kombinira z belino čiste duše.
Precedenčni kiparski cikel Kiklop, ki ga je leta 2015 predstavil na samostojni razstavi v razstavišču HKDM, brez dvoma sodi med vsebinsko najbolj kompleksne in izpovedno najbolj intimne v celotnem opusu, saj gre tokrat za neposredno reakcijo na aktualno problematiko ogroženosti tako evropskega kot tudi svetovnega miru, navezujoč po eni strani na priljubljeno antično mitološko tematiko (metamorfoze), po drugi strani pa sega v njemu domačo, hrvaško književnost, točneje v istoimenski roman Ranka Marinkovića iz leta 1965, po katerem je bil posnet tudi film, ki na grozljivo grotesken način opisuje dekadentno vzdušje v zagrebških meščansko – boemskih krogih tik pred izbruhom II. svetovne vojne. Mirt je v plastičnih upodobitvah enooke kanibalske mitološke pošasti, Pozejdonovega sina Polifema, ki ga je po Homerjevih navedbah oslepil sam Odisej, nastopa pa seveda tudi v Ovidijevih Metamorfozah, uporabil poleg svojega priljubljenega materiala, železne žice kot armature, tudi ostanke asfaltnih plošč mariborskih cest in pločnikov. Asfalt namreč izdelujejo iz granulatov in bitumna, ki se po kompliciranem industrijskem postopku izloča iz nafte, materiala, dokazano povzročajočega največ onesnaženja in hkrati največ socialnih krivic na zemlji, zato ga je Mirt uporabil kot simbol Polifemove oziroma obče človeške slepote, pri čemer je zgornji del trupa upodobljen kot asfaltni torzo, brez glave in rok, kot bi šlo za arheološko najdbo kakšne antične skulpture. Gre torej za večpomensko zasnovan projekt, povezujoč Mirta in Redona, Homerja in Marinkovića, antiko in sodobnost, vojno in mir, zlorabljanje in odrešitev, slikarstvo in kiparstvo, železo in asfalt, Zagreb in Maribor itn., pri čemer je umetnik namenoma prešel v antiestetski asketizem “novega” novega brutalizma, navezujoč hkrati na arhitekturno moderno.
Istega leta je na samostojni avgustovski razstavi v galeriji DLUM nadgradil svoj kompleksni večmedijski projekt MESTNE KODE s pomočjo Googlovega programa STREET VIEW, ki je revolucioniral pojmovanje zasebnosti in dostopnost informacij v spektakularnem vsesvetovnem podvigu fotografiranja mest, omogočajoč opazovanje prav takšnih urbanističnih detajlov, na katere opozarja tudi sam umetnik, vendar v tem primeru preko medmrežja, se pravi, da opazovalcu ni treba potovati do določenega kraja, marveč ga lahko do potankosti (zaenkrat le vizualno) doživlja pred monitorjem, kot so to mogli z desktopom početi tudi obiskovalci takratne, konceptualno zastavljene predstavitve.
Kot že omenjeno, lahko v Mirtovem samosvojem likovnomotivskem svetu pogosto najdemo izhodišča v antični mitologiji, pri čemer pa moremo večino umetnikovega opusa prav tako označiti za metamorfoznega, ne le v motivskem in likovnoformalnem, marveč tudi v tehnološkem oziru. Vsebino najnovejšega, antično navdihnjenega cikla s tematiko Ikarja ponovno črpa iz Ovidija, seveda z ustreznim parafraziranjem, v skladu z lastnimi interpretacijami aktualnih in hkrati večnih problematik človeštva, tako s sociološkega in psihološkega kot tudi z ekološkega in celo eshatološkega vidika. Svojo prvo samostojno razstavo z Ikarjevo tematiko v Miheličevi galeriji na Ptuju je naslovil Zlomljeno krilo, naslednjo razstavo v Naskovem ali Vetrinjskem dvorcu v Mariboru pa Ikarija, to je otok, kjer je Dedal pokopal sina, in v Mirtovem primeru pomeni pars pro toto celotnega planeta. Mimogrede, sapojemajočo pokrajino (marina z oračem) z Ikarjevo, komaj vidno, iz morja štrlečo nogo, je genialno in duhovito ovekovečil sam Pieter Brueghel. Četudi je nauk izvirne zgodbe o Dedalu in Ikarju tak, da naj se človek ne približuje preveč božanskim višavam, ker se lahko na soncu ožge in strmoglavi v globino, pa je Mirt usodo prevzetnega mladeniča reinterpretiral v smislu poosebljenega človeštva, ki s svojimi nepremišljenimi dejanji vodi celotno ljudsko vrsto v samomorilsko pogubo. Podoben nauk najdemo v mitu o Heliju, personifikaciji sonca, in sinu Phaetonu, ki je očetu ukradel četverovprego s soncem in pri tem izgubil nadzor nad ogenjbruhajočimi konji, zaradi česar ga je sam Zevs pahnil v globino (znameniti Phaetonov padec). Vendar pa lahko v najnovejšem Mirtovem ciklu odkrivamo večplastno simboliko, tudi intimno, še posebej v figuralnih skulpturah, kot so Ljubiti je enostavno, Moje krilo, Sam, Telo brez krvi, Sovražniki utihnite ipd., kar lahko brez dvoma označimo kot precedenčno v celotnem umetnikovem opusu. Mirtove manieristično podaljšane, skorajda silhuetne figure učinkujejo kot reliefi in oble plastike hkrati, posredujoč videz efemernosti, še posebej zaradi uporabe specifičnih materialov, predvsem železnih žic, mavca, papirja in lepila, v novejšem času pa celo asfaltnih fragmentov, ki jih pobira na deloviščih mariborskih cest in prenaša v galerijske prostore, z ekološko simboliko, pri čemer v vseh primerih spreminja namembnost uporabljenih materialov v metamorfoznem smislu. Skulpture lahko hkrati posredujejo grob, neobdelan videz, zbujajoč asociacijo na grobe betonske površine le Corbusierjeve zrele faze že omenjenega novega brutalizma (Charles Jencks), kar pa niti ni naključje, saj se v Mirtovem dvodimenzionalnem opusu neredko pojavljajo izseki urbane arhitekture s poudarkom na Mariboru in Zagrebu (glej projekt Mestna koda), ki ju tudi sam povezuje v vlogi kulturnega mosta med Slovenijo in Hrvaško. Sicer pa lahko metamorfoznost hkrati opazimo v likovnoformalnem oziru, saj Mirtovi liki praviloma prehajajo iz antropomorfnih v zoomorfne ali vegetabilne oblike in obratno, kot šlo za citate pasusov iz Ovidijeve pesnitve, seveda v prepoznavnem slogu, ki bi ga lahko označili kot mirtizem.
Letošnja odmevna mednarodna razstava na gradu Slovenska Bistrica, v organizaciji Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, z naslovom Metamorfoze zdaj, ga uvršča med tiste sodobne likovne ustvarjalce, ki jim je mar za prihodnost Evrope in sveta nasploh. Likovni projekt s tematiko metamorfoz v sodobnem kiparstvu srednje Evrope sovpada z najnovejšimi metamorfozami sodobne družbe, saj se je s pojavom vojnih žarišč na bližnjem in srednjem vzhodu, torej v arabskih deželah, spremenila tudi politična situacija v Evropi, seveda zaradi begunske krize, ki je razkrila popolno nesposobnost enotnega delovanja EU, kot da bi je sploh ne bilo. Pri tej razstavi gre za tri priznane, skozi likovno ustvarjalnost družbeno angažirane umetnike, ki delujejo v srednjeevropskem prostoru, sežejo pa tudi čez stari kontinent. Marijan Mirt povezuje Slovenijo in Hrvaško, Mauro Martoriatti povezuje mesti Rim in Trst ter Theresia Fauland-Nerat iz Gradca, ki povezuje avstrijsko in slovensko Štajersko. Vsi avtorji eksperimentirajo z likovnimi materiali in tehnikami ter ustvarjajo tudi v dveh, ne le treh dimenzijah, uporabljajoč hkrati najdene objekte. Svojo metamorfozno ustvarjalnost navezujejo tako na časovno-prostorski kontinuum med antiko in sedanjostjo (Mirt) kot fizikalne in psihološke vidike gibanja (Martoriatti) ter nadrealistično prehajanje med stvarnostjo in sanjami (Fauland – Nerat).
Marijan Mirt predstavlja nepogrešljivi likovnoumetnostni povezujoči faktor med Mariborom in Zagrebom in letos tudi s Parizom, pri čemer umetnik že načrtuje nove stvaritve z aktualnimi, perečimi socialnimi tematikami.
Iz vsega navedenega je razvidno, da gre za skrajno aktivnega, aktualnega in kvalitetnega avtorja, ki si vsekakor zasluži ohraniti status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, saj s svojim delom in razstavami brez dvoma presega povprečje domače likovne scene.
Mario Berdič Codella, v Mariboru, 10. 9. 2017
Marjan Mirt, mag. se je rodil v Zagrebu leta 1975. Sprva je zaključil Šolo za uporabno umetnost in oblikovanje (1990-94), nato pa študiral še na Akademiji za Likovno umetnost v Zagrebu (1994-09), kjer si je pridobil naziv mag. artium. Je član HKDM (Hrvaško kulturno društvo Maribor), DLUM (Društvo likovnih umetnikov Maribor, podpredsednik), ZDLSU (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) in ULUPUH (Društvo hrvaških likovnih umetnikov). Prejel je številne nagrade in priznanja: ZLATA MEDALJA ZA KIPARSTVO NA SALON DES BEAUX ARTS DU CARROUSEL (LOUVRE) 2017, DLUM 2017, DLUM 2013 (Maribor), Ex tempore EKO DRAVA 2012 (Maribor), Artfarers 2012 (Atene), Likovni tabori ARTAS 2012, Simpozij Penza 2009 (RusIJA), Simpozij Penza 2010 (Rus.), Forma viva Makole (2005/8) itn. Je tudi avtor javnega spomenika Pet organskih nevarnosti na Židovskem trgu v Mariboru.