Piše: Matej Krajnc

Sony 2019

Pravzaprav je presenetljivo, da RW božičnega albuma ni izdal že prej; zdaj je to popravil z dvojno ploščo, ki z nekolikanj postmodernistično naslovnico RWja kot Scroogea prinaša mešanico standardov in avtorskih pesmi na temo božičnih praznikov in novega leta. Presenetljivo je tudi, da nikjer na plošči (poslušali smo vinilno različico) ni nobenih podatkov o pesmih; treba je v splet (ali v zgoščenko) ponje. Za ceno, ki so jo pripopali dvojni plošči, bi lahko dodali magari tudi knjižico z besedili.

RW hoče v izvedbah božičnih standardov spet biti Frank, Dean in Sammy v enem telesu, pa mu to nekako (spet) ne uspe dovolj prepričljivo, kljub temu pa vsaj približno dovolj simpatično, da plošča po tej plati spomni na tisto davno Swing When You’re Winning (2001). RW ni nikoli zares premogel naravnega šarma (kaj šele vokalne prezence) omenjenih treh velikanov, čeprav si je to želel in nekaj časa tudi domišljal; njihova aroganca, kolikor so je premogli – zvečine Frank – je izpadla priljudno, medtem ko RW v glavnem, kot vemo, najeda, čeravno se je umiril in je zdaj čist in prijazen in skuša svoji glasbi povrniti komercialno moč nekdanjih dni. Malce prepozno, a kaj hočemo. Ne glede na to pa je treba priznati, da se pričujoči album dá poslušati vsaj v klasičnem božičnem segmentu. Standardi, od Winter Wonderland preko Let It Snow do Christmas Song in Santa Baby so pričakovano klišejsko “praznični”, a RW kljub vsemu ni niti pomotoma tako sladkornopenast kot Bublé, Mariah Carey ali Legend. Njegov edge morda ni dorasel Frankovemu, vsekakor pa prekaša Mihovega. Če se torej lepo zleknemo v fotelj in pričakujemo solidno odpete standarde, gotovo ne bomo razočarani.

A RW je tokrat dodal tudi svoje pesmi in v njih se, čeprav so narejene v pop maniri, malce bolj spusti z vajeti. To je torej tisti del albuma, ki ga dokončno dvigne nad podobne praznične eskapade že omenjenih kraljev (in kraljic) cukra, čeprav novih božičnih klasik ni ustvaril; te pesmi bodo morda z izjemo Bad Sharon, ki zaključi prvo stran druge plošče, prišle in prešle kot prazniki, ne da bi se naslednje leto spet vrnile. No ja, in to je, paradoksalno, hkrati razlog, zakaj Bubléji prosperirajo bolje. RWjeva avtorska žilica sploh zadnja leta redko zadene v polno, bila pa je eden razlogov, čemu tam konec devetdesetih ni ostal zgolj “pretty boy” iz povprečnega boybanda (ki pa je spet bil, paradoksalno, ena boljših tovrstnih zasedb), ampak si je prislužil uspešno kariero.

Ploščo je razdelil na dva dela: Christmas Past in Christmas Future in standarde razporedil zvečine v prvi del. K sodelovanju je povabil nekaj imen, ki v vesoljnem skupnem imenovalcu ne glede na nagrade, razvpitost in druge podobne atribute ne pomenijo kaj dosti, so pa tako ali drugače seveda pop zvezde: Jamie Cullum, Poppa Pete, Helene Fischer in Tyson Fury, še najbolj prepričljiv v druščini, med drugim sodeluje tudi v eni boljših pesmi. RW je povabil tudi dve imeni, ki sta se tako ali drugače kljub vsemu nekolikanj bolj trajno že zapisali v ta vesoljni skupni imenovalec: Rod Stewart in Bryan Adams. Pošteno priznajmo: Rodericka po letu 1975 raje pozabimo, Bryana pa po Cuts Like A Knife in Summer Of 69 prav tako. A kljub temu nosita nekakšno težo presežka, ki ga je sicer na pričujoči plošči zelo težko najti, pa je zato zanimivo in zabavno pomisliti, da se RW pravzprav v zgodovini zadnjega dvajsetletja zapisuje med bolj ostre pop zvezdnike. In tako Coco’s Christmas Lullaby zaradi reprize na koncu prve plošče spomni (beri: želi spomniti) na mini-(kvazi)koncept, Rudolph pa se posluša, kot bi nam sir Cliff Richard pel kaj iz svojega manj prebavljivega dela opusa. Druga plošča nekolikanj uravna priokus, zlasti zaradi Bad Sharon, a na koncu se zdi, da si bomo znova zavrteli zgolj standarde, čeravno smo prej omenili, da je presežek plošče v primerjavi s sočasniki prav v avtorskem delu. Drži, a ta “presežek” je treba jemati z védenjem, o kakšnih sumljivih vrednostih se pravzaprav pogovarjamo. Če je povprečni RW boljši kot navadni Bublé, to morda ni presenetljivo, je pa kljub temu nekolikanj zaskrbljujoče. Lezite torej spet v ta fotelj, ne razmišljajte preveč in si zavrtite tiste znane stvari. Sleigh bells ring, are you listening … 

Vsem zvestim bralkam in bralcem našega portala želim vesele praznike in zavrtite si še kakšno praznično pesem – danes in jutri je še dovolj časa za to!