V času srednjega veka so se sočasno s prehrano prebivalstva spreminjale tudi navade za jedilno mizo. Kar je bilo prej sprejemljivo in običajno se je počasi spreminjalo v nevljudno in nespodobno. Tako v vsakdanjem življenju kot tudi za mizo so se oblikovali vedenjski vzorci, ki so veljali za »civilizirane« ljudi.

Piše: Luka Hepe

Priznani nemški sociolog Norbert Elias je jasno zapisal: »Zahodni človek se ni od nekdaj vedel tako, kakor danes navadno mislimo, da je za zanj značilno, ko rečemo, da je »civiliziran«.« Še posebej jasno so se spremembe vedenjskega vzorca pokazale na dvorih in pri plemiških pojedinah. Tam se je izoblikoval spodoben, vljuden in sprejemljiv način vedenja za mizo, ki se je potem počasi razširil tudi na preostalo družbo.

Predvsem bogatejši meščani in plemiči na podeželju so se izjemno zanimali za vedenje na dvorih in nato poskušali tamkajšnje navade posnemati. Pri kmetih in nižjih slojih se je spodobno vedenje za mizo, po današnjih merilih, oblikovalo počasneje in ustalilo pozneje. Nekatere oblike obnašanja so sčasoma izzvale občutke sramu in neprijetnosti. Oblikovala so se nepisana pravila o družbeni nesprejemljivosti nespodobnega vedenja, ki so vzbujala nelagodje. Ni se spreminjalo le vedenje za mizo, ampak tudi vedenje v javnosti, na kulturnih dogodkih in nasploh v vsakdanjiku. Zahteve po bolj olikanem vedenju za mizo so bile v skladu z vsesplošnimi spremembami v takratni družbi.

Sociološka analiza srednjeveške družbe je pokazala, da je bila struktura civiliziranega vedenja tesno povezana z organizacijo zahodnih družb v obliko države. Visoki krogi prebivalstva v zahodni Evropi so bili nasploh prepričani, da so oni najbolj civilizirani, medtem, ko so ostala ljudstva in nižji sloji bolj barbarska, nepoučena in umazana. Še danes se pojavljajo morda neupravičeni predsodki. Elias o tem jasno pove: »Če bi se pripadnik današnje družbe, ki sodi k zahodni civilizaciji, lahko nenadoma prestavil v kakšno preteklo obdobje svoje družbe, denimo, v srednjeveški fevdalni čas, bi v njem znova našel veliko tistega, kar danes kot »necivilizirano« prisoja drugim družbam.« Za tisti čas je bilo nepredstavljivo, da bi plemič ali dvorjan za svojo jedilno mizo gostil »barbarskega in neciviliziranega« kmeta. V poznem srednjem veku so imeli gospodje negativno mnenje tudi o prebivalcih ostalih celin, prav zato je prevladalo mnenje, da jih je potrebno civilizirati in jih tudi preko krščanske vere poučiti o pravih vrednotah življenja.

Ne le med družbenimi skupinami, ampak tudi med »narodi« zahodne Evrope so obstajale razlike v civiliziranosti ali pa vsaj prepričanja o tem, da obstajajo jasne razlike. V francoskih deželah so bili prepričani, da so na višji stopnji kulturnega in družbenega razvoja kot v nemških deželah. Nemci so se zato velikokrat trudili biti čim bolj podobni francoskemu intelektualnemu in kulturnemu življenju (kar se je poznalo predvsem na dvorih in med meščanskimi krogi), svoje mnenje o civiliziranosti pa so imeli tudi Angleži, Italijani in ostali večji narodi.

Hrana in pijača sta imela v srednjem veku drugačen pomen v družabnem življenju kot danes, ko pogosto obed pomeni uvod v druženje in pogovor. Prvi predpisi o olikanem vedenju za mizo so se začeli izoblikovati v 13. stoletju, kot smo že prej omenili, predvsem na dvorih in v plemiških krogih. Prvi zapisi na to temo so nastali v Provansi in v italijanskih deželah, od tam so se razširili tudi v nemške dežele. V 14. in 15. stoletju so se pojavile krajše pesmi v raznih jezikih, ki so opisovale pravilno obnašanje za mizo. Ker so si knjige lahko privoščili le redki (pa tudi brati niso vsi znali) je bilo najbolj učinkovito ustno razširjanje novih smernic prehranjevanja. Večina spisov na to temo je nastala izpod peresa avtorjev, ki so zbirali in zapisovali ustna sporočila in pripovedovanja. Na tak način nam je denimo postalo znano, da so skozi čas meščani prevzeli nekatere navade iz dvorskih krogov in še marsikaj drugega. Če vas zanimajo podrobnosti o tej nadvse zanimivi tematiki ne zamudite drugega dela naše zgodbe.