Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije

Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2020

Manj veščemu bralcu bi naslov pričujoče pesniške zbirke, ki je septembra letos izšla pri Hiši poezije v sklopu zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe, pomenil natanko to, kar je zapisano. Morda bi se strinjal ali pač ne, a stvari niso (več) tako enostavne. Najprej: poznavši pisanje Iztoka Osojnika vemo, da pri njem nima nobena reč samo enega obraza, čeprav je z naslovom zelo natančno opredelil duh časa in štimungo knjige. Če bi izšla denimo marca, bi kdo še zamahnil z roko: paranoja, zdaj pa je vrag vzel že več šal zaporedoma in naslov Osojnikove zbirke ne kaže zgolj na velike probleme v naši, domači mentaliteti družbe, ki je razdružena in razčlovečena že skoraj do skrajnega cinizma, pač pa na probleme sveta, “novega reda”, ki v imenu strahu in profita manipulira z ljudmi. Osojnikova zbirka ni zrcalo zgolj ene politike, pač pa (tudi preko nje) univerzalne politikantskosti, ki nas je iz že tako ali tako pošteno najedenega sveta v pol leta pripeljala v paralelno vesolje strahu, zarot in skrajnega alienizma. Z vsem tem Kapital, Ki Vodi Svet tudi računa, zato je pričujoča knjiga po eni strani neposreden, po drugi pa izjemno večznačen sprehod skozi spoznanja, ki jih imamo pred nosom, a jih ne spoznamo, vprašanja, na katera imamo odgovore, pa molčimo, dejanja, ki jih ves čas in vedno znova opravičujemo. Heh, zgodovina sveta torej, porečete. Spet ni tako enostavno. Zbirko morate brati z! S čim? Brati jo morate z romanom Newyorška trilogija (KUD Police Dubove, 2019) in s skoraj sopotno pesniško knjigo Maraton puhlosti in nesmislov (KUD Police Dubove, 2020), če pa vzamete v roke še zbirko Udovic (Ebesede, 2019) ali katero drugih novejših Osojnikovih zbirk, bo slika kvečjemu še bistrejša.

Osojnik enostavno piše; ne zato, ker je “pero močnejše od meča” ali ker se sicer ne bi angažiral (nasprotno), ampak zato, ker je beseda dejansko večznačna, mnogopolna. “Se nam kmalu obeta novi fašizem? Da.” se vpraša in si odgovori. Ne zgolj v tem verzu, pač pa skoz celotno knjigo, ki se skozi čas, v katerem obstaja (kljub ostri brezkompromisnosti, jezikovni žmohtnosti in intelektualni anti-ambivalentnosti, ki udarjajo iz njegovih sprehodov po neposredni vsakdanjosti), giblje na stoičen način; na način pesnika, ki v 21. stoletju ne more pristajati na enoumje, prav enoumje pa nanj preži izza vseh voglov. “Teror demokracije” je ravno v pretvarjanju, da je vse demokratično in da se v imenu demokracije sme to demokracijo razbijati. Vladavina prava, disciplina z ukrepi in odrejanji, posledično “ustavno” kratenje človeških pravic, tehnologija/tehnokratizem, znanost v rokah kapitala … vse to so temne stvari, ljudje, a niso iz pravljice, niti iz holivudskega filma. Dovolili smo jih mi sami in med nami so prav zato, ker smo jim dovolili medse, še več: gostoljubno smo jih sprejeli v strahu pred čem že. A pesnik se ne ustavlja pri očitnih ugotovitvah, v knjigi zapiše tudi: “tako kot avtor bo tudi pesem nekega dne potonila, ne toliko v pozabo / kot v anonimni ocean kolektivne memorije / in tam povzročala nemir …” To zapiše v posebnem kontekstu, ki spet zadeva tako partikularno, lokalno situacijo v kulturnih breznih kot splošno, komu neznano resnico o … moči pesmi? Vplivu kulture? Dinamiki medsebojnih odnosov? Prevari, ki ji pravimo novi koronavirus? Ha ha ha ha! Poeziji gre vedno za več kot to. Dobri, seveda. Tista druga pa itak ni vredna naše pozornosti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.