Piše: Matej Krajnc

Danes zjutraj je, po navedbah številnih domačih in tujih medijev, za posledicami komplikacij ob okužbi z novim koronavirusom umrl Miša Aleksić, soustanovitelj in basist Riblje čorbe, zasedbe, ki je poosebljala jugoslovansko rockersko držo in ostala tudi njen najuspešnejši rockovski bend vseh časov. Nastala je, ko je Bora Đorđević leta 1978 zapustil Rani mraz, kjer je kratek čas sodeloval z Đorđem Balaševićem, Aleksić pa je takrat igral v zasedbi SOS z bobnarjem Vickom Milatovićem in kitaristom Rajkom Kojićem. SOS so se z Boro preimenovali v Ribljo čorbo in še pred prihodom ritem kitarista Momčila Bajagića Bajage posneli dve mali plošči in album Kost v grlu. Uspeh je prišel skoraj nemudoma, s prvim singlom Lutka sa naslovne strane; to pesem je Đorđević ponudil že svoji folkovski zasedbi Suncokret, prav tako pa Ranemu mrazu, a nikjer ni bila sprejeta. Aleksić je z Đorđevićem začel sodelovati tudi kot komponist in v naslednjih letih in desetletjih so v njunem soavtorstvu nastale nekatere velike uspešnice Riblje čorbe, med drugim Zvezda potkrovlja i suterena, Ostani đubre do kraja, Ostaću slobodan, Amsterdam in druge. “Nikoli si nisva rekla žal besede, kaj šele, da bi se kregala!” je danes izjavil Đorđević za medije. Aleksić je bendu ostal zvest vsa leta, tudi v obdobjih, ko njihova popularnost ni bila na vrhuncu, deloval pa je tudi kot pisec za druge izvajalce/ke in producent.

Pomen Riblje čorbe za jugoslovanski rokenrol je velik, zlasti ko govorimo o pesniških konotacijah v povezavi z rokerskim izročilom. Iz bolj hardrockerskih poudarkov so z leti postali klasičen rockovski bend, ki sicer ni več presenečal kot na začetku, njihov vpliv na zgodovino glasbe in literature pa ni bil nič manjši; Đorđević je bil sprejet v društvo jugoslovanskih književnikov, spisal je več knjig poezije, bend pa mu je pri teh dejavnostih zvesto stal ob strani. Ves čas so se zavedali, da se tudi po kakovostnih in duhovitih besedilih razlikujejo od drugih zasedb in da je njihova ostrina, vsaj na začetku, pomemben dejavnik uspeha. Pri pisanju in komponiranju gradiva je pred odhodom na svoje izdatno pomagal tudi Bajaga. Aleksić je v bendu ves čas bil pomembna opora pri vseh Borinih odločitvah, pozneje tudi kot “finančnik” benda, njegov osrednji ritemski pulz in zlasti lojalen glasbenik in prijatelj, ki je ves čas verjel v poslanstvo Riblje čorbe.

Ko danes razmišljam o tem, kako je Riblja čorba in z njo Aleksić vplivala na našo generacijo, moram priznati, da vsaj zame odločilno. Pri Čorbi sem se učil pomena simbioze dobrih besedil/poezije, udarne glasbe in vloge ritem sekcije. Ko smo pozneje začeli odkrivati nekatere druge, bolj underground, punk in novovalovske zasedbe, je zavedanje o jedru rokenrola ostalo zasidrano “nekje zadaj”; medtem ko so nam Šarlo akrobata, Disciplina kičme, zgodnji Prljavci, Električni orgazam, EKV (Katarina II) in drugi pomagali razumeti razsežnosti in variabilnosti onkraj klasične rockovske forme, je Čorba ostala “rockovski pristan” še potem, po letu 1987, ko je njena ustvarjalna moč začela počasi upadati, nikoli pa ni izginila. Tudi lani, ko je izšel njen najnovejši studijski album, je bilo v ritem sekciji, zlasti pri basu, čutiti star entuziazem in moč, čeprav vrhuncev iz poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih ni več. Vendar to ta hip niti ni pomembno. Pomembno je, da se spoštljivo poklonimo spominu na velikega glasbenika in vzamemo v roke kakšno od plošč njegovega benda. Recimo kar tole, Osmi nervni slom, iz leta 1986, na katerem je tudi znameniti Amsterdam. Počivaj v miru, brate!