Jugoslovanska vojska v Sloveniji, 7. armada, je drugi dan vršila umik proti jugu. Dravska in Triglavska divizija, ki še nista izstrelili skoraj strela, sta se v dirki s časom peš in z volovskimi vpregami z maksimalno hitrostjo 4 km/h premikali proti jugu, da bi posedli nove položaje na Kolpi ali še južneje v Bosni. Njun umik bi naj krile in se postopno tudi same umikale posadkovne enote, z zavedanjem nadrejenih, da bodo te žrtvovane, saj z fizičnega in psihološkega vidika niso bile sposobne daljše premike. Že pred vojno tudi višjim poveljstvom ni bilo jasno, kako bi naj po zamisli generala Rupnika starejši možje vlekli topove in nosili mitraljeze več kilometrov daleč na rezervne položaje brez kakršnihkoli prevoznih sredstev. Vojakom tudi ni bilo jasno, zakaj se umikajo, ko pa Nemci in Italijani niso še nikjer zares prodrli. V posadkovnih enotah je morala zelo padla, saj so se bili starejši družinski možje povečini pripravljeni boriti, vendar pa za svoje kraje in ne “nekje južneje”.

Nemška in italijanska vojska sta intenzivirali napade. Zaradi umika posadkovnih enot so Nemci zavzeli nebranjeni Maribor in tri v boju še nedotaknjene utrjene položaje Rupnikove linije. A branilci so še vedno držali večino bunkerjev na zahodni in severni meji. Pri Dravogradu je okrog sto branilcev iz posadkovnega bataljona kapetana Lavoslava Abrama, zeta generala Rupnika, odbijalo napade skoraj 10-krat močnejših nemških sil. V Mežiški dolini so vojaki iz čete poročnika Kotnika v bližinskem boju ubili več nemških vojakov. Na Gorenjskem ni nasprotnik nikjer prodrl dlje kot par kilometrov, v Zgornjesavski dolini je četa kapetana Bregarja uspešno zadrževala bataljon italijanskih alpincev. Na zahodni fronti so bili odbiti vsi italijanski napadi, branilci so celo prešli v protinapade. Pri Hotedrščici je v noči na 9. april ena posadkovna četa pregnala cel italijanski bataljon. Pri Cerknem je okrog 30 vojakov posadkovnih enot v noči na 9. april pognalo v beg okrog 1000 Italijanov, med drugim bataljon elitnih črnih srajc. Uspešna obramba je omogočila tudi nadaljevanje mobilizacije.

A ne glede na situacijo v Sloveniji je bila situacija kritična na vseh drugih frontah. Na Hrvaškem je bila v zamahu množična vstaja vojakov in civilistov hrvaške narodnosti, v Srbiji so ob iznenadnem napadu nemških oklepnih enot iz Bolgarije padle utrjene črte pred Nišem, jugoslovanske sile v Makedoniji in na Kosovu pa so bile tik pred predajo. Ali bo 7. armada še uspela pravočasno doseči Bosno, “nacionalni redvi” Jugoslavije?