Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2012
Ivo Mojzer že v naslovu plošče pove, za kaj bo šlo: v srcu ostaja večno mlad in to dokazuje že vrsto desetletij. Uvodna pesem Od pomladi do pomladi z besedilom Adija Smolarja to programsko naravnanost še potrdi. In kaj nam ponuja Mojzer na albumu? Kako ovrednotiti nove pesmi glasbenika, ki je že zdavnaj prešel v kolektivno zavest poslušalstva, ne samo našega, ampak tudi onkraj naših meja? Mojzer je dolga leta igral v tujini, pa tudi sicer je deloval na vseh ravneh: kot inštrumentalist, pevec, izvajalec, producent, skladatelj … Večina teh vlog je med sabo tesno prepletena. Zato je odgovor: vrednotenje ni potrebno. Glasba nam je všeč ali pa nam ni. Kaj pa nam Ivo Mojzer ponuja? Štirinajst pesmi, ki se sprehajajo po različnih ravneh slovenskega popevkarskega izročila.
Na plošči v takih ali drugačnih vlogah gostujejo številna imena iz glasbenega in igralskega sveta – Rok Ferengja, Tanja Žagar, Završki fantje, Adi Smolar, Vlado Novak. Mojzer je pesmi zavil v razne žanrske obleke, prevladuje pa countryjevska ali countryrockovska štimunga – v že omenjeni uvodni, pa v pesmih Sreča, Odpri srce, Tako sva srečna nocoj, Vsak ima sanje, pa v baladi Vaju ne bo, ki jo slišimo tudi v inštrumentalni obliki, medtem ko je Šestdeseta leta nekolikanj šejkinstivenovsko obarvana. Odpri srce ima hkrati pečat pop balad iz sedemdesetih, Nisem bil prerok ljubezni najine ima rockersko ostrino z nekaj odločnimi kitarskimi soli, Tanja pa denimo pridih doo-wopa. Mojzer je večinski avtor glas, podpisal je trinajst od štirinajstih pesmi, Smolar pa je prispeval besedilo še za naslovno pesem, v kateri Mojzer pove: “Čas mineva, a v meni to prav nič se ne pozna …”
Na plošči je čeden kupček pesmi, ki so ostale in se zapisale med druge Mojzerjeve uspešnice, denimo duet z Rokom Ferengjo Življenje kakor reka je, ki jo najdemo tudi na sveži vinilni izdaji Ti si rekla sonce, gramofonski retrospektivi torej, ki pa ni zgolj best of, ampak nekakšen sprotni obračun z nekaterimi poglavji lastnega dela, saj gre samo za postajo na poti, ki se ne ustavlja, ker glasba za Mojzerja ni “projekt”, pač pa poklicanost. Med pisci/kami besedil so tudi Alfi Nipič, Srečko Niedorfer in Tanja Žagar.
V zaključni inštrumentalni ponovitvi pesmi Vaju ne bo slišimo Mojzerja s harmoniko; tisti, ki ste prebrali njegovo avtobiografijo ali poslušali dvojni album Zaigral bom na harmoniko, veste, da je to glasbilo tesno povezano z njegovim glasbenim odraščanjem. “Zdaj pod oknom tu stojim, proč od tebe ne želim si …” poje v pesmi Tanja, ki evocira petdeseta leta ameriškega doo-wopa in nekatera izročila evropskega šlagerja. Mojzer je vsa ta poglavja že večkrat prehodil, a kljub temu ostaja prepričljiv, kar je bila vedno njegova največja interpretativna vrlina: verjeli smo mu. Verjamemo mu še vedno.