Se lahko na kratko predstavite?

Pesnica, glasbenica, književna prevajalka. Ponosna na par zadev, ki sem jih dobro opravila. Iskreno: ne vem. Tisti, ki jih moje delo zanima, vedo.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Ja, ker najbolje detektira svet, v katerem živimo. Bolje od znanosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Zdi se mi, da je glavni vzgib slehernega ustavrjalca – iracionalen. Če/ko se odločiš, da boš zakoračil na to (spolzko) področje, pa se moraš vzeti v roke. Ustvarjanje je, vsaj v finalni fazi, zelo racionalno početje. Bolje poznaš sredstvo, s pomočjo katerega se izražaš, bolje/kvalitetneje se boš izrazil. Če pišeš, je pač treba čim bolje poznati jezik. Učiš pa se nenehno. In ko si zgradiš določen nivo, je treba po možnosti na njem ostati (če ne zmoreš stopnice naprej).

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Težko vprašanje. Grški pesnik Titos Patrikios je napisal, da verzi preživijo (politične) plakate in manifeste. Da je poezija, skratka, trajnejša od politike. Nekateri bi seveda radi s pomočjo književnosti spreminjali resničnost, na bolje, kajpada. Jaz v to ne verjamem. Navsezadnje so mnogi pisatelji in pesniki v zasebnem življenju (pa tudi v javnem) človeške smeti. Natanko tako. Zato, menim, je treba ločiti delo od človeka. Če dobro pišeš, ne pomeni, da si dober človek. Pomeni samo, da dobro detektiraš stvarnost. In da, po vsej verjetnosti, v svojem delu pustiš boljši del samega sebe. In ko smo že pri leposlovnem ustvarjanju: dokler obstaja potreba po pripovedovanju, bo obstajala tudi književnost v takšni ali drugačni obliki. Kajti potreba po pripovedovanju je ena temeljnih človeških potreb, ki se uresničuje samo ob poslušalcu/bralcu. Pripovedujemo pa z jezikom. In jezikovno izražanje je za človeka temeljnega pomena. Če bomo svoj svet skrčili samo na vizualije in medmete, bo kaj žalosten.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultiviranje, brušenje, obvladovanje grobih nagonov. Preusmerjanje silne energije, ki te nagone hrani, v ustvarjalnost.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Je Hegel rekel: čutno svetenje ideje? V umetnosti se, za razliko od znanosti, ideja kaže skozi čutnost. Smisel umetnosti je nemara – kdo bi vedel – ta, da s pomočjo besede, glasbe, giba, barve … izražamo/detektiramo realnost.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Da svet, ki nas obdaja, ubeseduje.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Se mi zdi, da še kar pozitivno. Včasih enačijo avtorje z glavnimi junaki njihovih del. A če ni hujšega …

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Zelo različno in pogosto zelo negativno. Ampak o tem sem nekaj povedala že zgoraj. Mnogi pisatelji/pesniki so ljudje zelo vprašljive morale (ne, ne moraliziram, v mislih imam temeljne vrednote). Prešeren – pijanec in slab oče? Seveda, toda o njem se učimo, ker je bil izjemen pesnik, sicer bi se v šolah učili o vsakem pijancu. Vsekakor je treba ločiti delo od avtorja. Toda ljudje pač radi idealizirajo in demonizirajo. Ni nam pomoči.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Saj vsi vemo, za katera etična vodila gre. Lepo je, če jih zasledimo (tudi) v leposlovnih delih, v knjigah za odrasle v bolj implicitni, v literaturi za mladino pa v bolj eksolicitno obliki. Nasploh je pisanje za otroke in mladino zelo delikatna stvar.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Na to vprašanje težko odgovorim, še zlasti, ker so (vedno bolj) prevladujoče družbene vrednote vse manj moje. Če smo po definiciji družbena bitja, bi se vsekakor morali zavedati, do kod sega svoboda posameznika … in tega, da ima vsako dejanje posledice, ki jih ne bi smeli prelagati na druge. V leposlovnem delu se torej družbena soodgovornost avtorja lahko kaže samo implicitno, sicer – če naj parafraziram zgoraj omenjenega grškega pesnika – gre za plakat oz. politkomisarstvo. Ki se zadnje čase, ko beremo, da mora biti umetnost angažirana, vedno bolj razrašča. Ko je celo pri nekaterih literarnih nagradah pomembnejša “drža” (politčna ali … ???) kot sama literatura.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Navdiha in navdihov, kolikor hočete. Toda treba se je usesti in se zdisciplinirati. Tega se tudi jaz držim. Ko začnem, stvar steče. No, seveda se tu in tam ustavi. A treba je vztrajati in delati. In zadevo nato za nekaj časa odložiti in znova temeljito, s hladnim očesom pregledati in, če je treba (ponavadi je treba) popraviti/popiliti, odškrniti, dodati …

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Odprta za predloge. Kar pa ne pomeni, da vsakega a priori sprejmem.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Upm, da se jih bo delo dotaknilo. Da jih bo pretreslo, razveselilo, ganilo, nasmejalo, jim dalo misliti …

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Kot delo, ki ga z veseljem opravljam.

Kdaj je knjiga zaključena?

Ni recepta. Vsakdo se sam odloči. Toda – na splošno – takrat, ko si povedal, kar si imel povedati.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Na začetku: možganska nevihta. Nato, kot sem že povedala, pilim, režem, popravljam, dodajam, iščem podatke, preverjam, se občasno obrnem na ljudi, ki jih cenim …

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Tudi na to vprašanje sem nekje zgoraj že odgovorila: bolje poznaš sredstvo, ki ga obdeluješ, boljši bo končni izdelek. Mizar si lahko v mislih predstavlja taaaaakšno mizo, a če je ne zna izdelati … Brez discipline in vztrajnosti pa tudi ne gre, naj bo ideja še tako osupljiva.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Težko opišem svojo poetiko, to bi verjetno bolje naredil kdo drug. Trudim se, da bi bil jezikovni standard, npr., na čim višjem nivoju. Ta je tudi najbolj preverljiv, vsi drugi so bolj spolzki.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Razlike so velike, čeprav se v vseh kaže avtorjev “rokopis” . Proza ima, denimo, bolj horizontalno, poezija pa bolj vertikalno strukturo. Pri neumetniških besedilih in publicistiki je, mdr, zelo pomembna ciljna publika. Pa jasnost, oprijemljivost, preverljivost (podatkov). Pri dramatki je poleg dramturgije treba upoštevati tudi uprizorljivost, odrske značilnosti, fizično izvedljivost …

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Oboje! Hehe, šalo na stran. Rada bi normalno živela. Pobožna želja.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Če gre za leposlovno knjigo, mora ustrezati nekim umetniškim kriterijem. Toda vsaka knjiga je tudi prodajni artikel. Upoštevati je treba oboje in v to smer tudi delovati

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati tekst = končati neko delo. Izdati tekst = se dati javnosti v zobe in to tudi prenesti, promovirati=seznaniti z njim potencialne bralce in jih po možnosti pritegniti

Opišite bralca?

Mojega? Hehe. Moj bralec je tankočuten, kultiviran, jezikovno podkovan, vsesplošno izobražen in še lep povrhu. Živel bralec!