JSKD, 2021

Piše: Matej Krajnc

Šest nas je bilo in januarja 2020 smo si s še s štirimi sodelavkami/sodelavci oprtali glasove, geple in glasbila in šli na Metelkovo. Razlog: izid drobne knjižice še neobjavljenih pesmi Tomaža Šalamuna Vse kar sem objel je ušlo, ki je drobljaj pred tem izšla pri JSKD. Šlo je za promocijo knjižice na zanimiv način performansa, recitala in glasbe, kjer se je znašlo vseh petnajst tedaj objavljenih pesmi, uredila sta jo Miha Maurič in Dejan Koban. Maurič je takrat povedal, da je na voljo še nekaj drugih neobjavljenih pesmi, ki jih je Tomaž Šalamun pred smrtjo požegnal za objavo. Znana situacija je nato preprečila, da bi VIA TŠ, kot smo se poimenovali, šla na daljšo literarno-glasbeno pot po domačih klubih in drugih prizoriščih, a pesmi so ostale, uglasbitve tudi, vprašanja o tem, ali bo preostala zapuščina ugledala luč sveta, pa tudi. Najprej se je govorilo o ponatisu že obstoječe knjižice, ki je bila hitro razprodana, ko pa sem letos januarja dobil na mizo pričujočo izdajo, sem zadovoljno zamrmral: ok, to je to, back in the saddle again. Za izdajo je (spet) poskrbel Javni sklad za kulturne dejavnosti in sicer v ugledni zbirki Mentorjeva prevajalnica, ki jo ureja Barbara Rigler. Knjižica je izdatno ilustrirana, za kar je poskrbela Ana Šalamun.

V tejle knjigi so vse pesmi, ki so ostale in nosijo pečat Šalamunove odobritve. Tudi pričujočo izdajo sta uredila Maurič in Koban, dodatno dimenzijo pa ji je dala že omenjena Mentorjeva prevajalnica, kjer so mladi prevajalci in prevajalke z mentorstvom pesnika in prevajalca Jureta Potokarja prevedli vse pesmi v angleščino. Na pomoč je priskočil še Brian Henry, ki velja na področju prevajanja Šalamuna v angleški jezik za verheavtoriteto. V knjigi najdete seveda tudi tistih petnajst pesmi, ki smo jih VIA TŠ nabrali za Metelkovo, ki pa imajo zdaj znotraj pričujoče izdaje nove kontekste in sem jih sam bral kot nove, neznane pesmi, čeravno sem jih svoj čas uglasbil in z njimi preživel kar precej časa. Ob Jutru tale izdaja zagotovo obvelja za temeljni Šalamunov pesniški izrek t. i. “poznega obdobja”, ki pa njegovih pesniških moči ni olabavilo, nasprotno, zdi se, da iz njih prihaja, slutnji konca navkljub, izjemna vitalistična komponenta, za tiste, ki smo bili pesnikovemu opusu bližje, ne tako nepričakovana, za tiste, ki pa so se z njim srečevali zgolj občasno, pa zna sprehod po pričujočih pesmih odstreti marsikakšno novo dimenzijo. Zlasti takšno, ob kateri se splača ozreti tudi nazaj in odpreti kakšno starejšo zbirko. Sam sem zadnje čase sicer spet izdatno prebiral njegove t. i. “ameriške” knjige, ko pa sem dobil v roke In povsod je bil sneg, sem si rekel: tele pesmi bo treba končno spet “padkapitariti”, da bojo tudi na nosilcu zvoka dobile še svojo glasbeno dimenzijo. Upajmo, da še letos, ko ravno Amerika, pa Bela Itaka, doživljata svojih prvih petdeset.