Vid Kmetič je pri mariborskem Kulturnem centru v Zbirki Frontier, Poezija objavil svoj pesniški prvenec z naslovom Blues (2022). Spremno besedo je napisala Tonja Jelen, pozdravni zapis Samira Kentrić, grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa PD.

Vid Kmetič je dejaven na več področjih. Ukvarja se z arheologijo, konservatorstvom, predstavitvami turističnih znamenitosti in kulturne dediščine ter je avtor več osebno obarvanih knjig s področja mariborske in širše zgodovine.

Ko berem pesmi v Kmetičevi zbirki Blues, se mi v spomin vrne verz indijskega (bengalskega) pesnika Rabindranatha Tagoreja, stih, ki se glasi: »Ta ljubezen med teboj in menoj je prosta kakor pesem.« Ljubezen, ki preplavlja Kmetičeve stihe, je res preprosta, hkrati pa subtilna, lahkotna in nežna, njegova ljubezenska lirika je kratko malo lepa. Ljubezen je zanj sedanjost in pomeni zavetje, varnost, zanesljivo trajanje in poetičnost, prikrade pa se tudi v spomine in takrat ostane neuresničena, a po svoje še vedno navzoča, saj se oglaša kot hrepenenje, toda samo za hip, kajti ljubezen v sedanjosti je tako zanesljiva in resnična, da bi bilo poeta mogoče imeti za srečnega in ljubečega človeka ter moškega, ki zna ljubiti.

Vid Kmetič erotična občutja včasih odene v blago ironijo, drugič razkrije zardevanje svoje izbranke, ki se ji zgodi, da ji nežnost prija. Vrne se v čas, ko sta bila še čista in nedolžna. Čutnost je prikrita in se torej ne razodene v neposrednosti in razgaljenosti, temveč se zgolj nakazuje v posebnih občutkih. Vid Kmetič je pesnik okusa, vonja, tipa in sluha, vidno pa ni posebej poudarjeno in je nekako samoumevno. Kot se je dogajalo francoskemu pisatelju (judovskega rodu) Marcelu Proustu, se mu z okusom povrnejo dogodki, doživljaji in čustva iz preteklih dni, posebnost Kmetičeve poezije pa je tudi nenavadno in domiselno povezovanje predmetov iz vsakodnevne rabe na eni strani in ljubezenske zamaknjenosti na drugi. Ker ljubi, bi se kot pižama ali spalna srajca rad ovil okrog telesa svoje izbranke.

Preda se čudoviti melanholiji in se odziva se na letne čase. Kadar se počuti prijetno, se mu dozdeva, da je pomlad prav vsak dan. Pomen pripisuje tudi dnevnemu časovnemu poteku; ni vseeno, kaj se zgodi zjutraj ali kaj je tisto, kar ga vznemiri zvečer. Videti je, kot da dogajanje obvladuje mirna gotovost. Morda je v ozadju teh lepo zvenečih verzov spoznanje, da mu veliko razlogov govori o tem, kako zelo vredno je živeti. Ljubezen daje smisel in barve, zaustavlja čas in človeka napravi pomembnega. V zavest se mi vrne prizor iz švedskega filma Elvira Madigan, režiserja Boa Widerberga. Svak očita Sixtenu Sparreju, mlademu moškemu, ki je zaradi zaljubljenosti v vrvohodko Elviro Madigan zapustil prav vse, vojsko, ženo in otroka, se odmaknil od togih družbenih norm ter se predal ljubezni brez vsakršnih ovir in določil, da zaradi bilke ne vidi travnika, zaljubljenec pa mu odgovori, da se lahko vse življenje zoži v eno samo bilko in se zgosti v njej (pustimo ob strani dejstvo, da se je ljubezenska zgodba zgodila v resnici in se tragično končala – s samomorom). Približno tako je videti v Kmetičevi poeziji: njegova ljubljena seveda ni bilka, temveč je dišeč cvet, ki le počasi vene; za pesnika je njegova draga še vedno lepa, tudi gube na njenem obrazu, ki jim pravi tanke črte, so zanj očarljive, in tako bo tudi ostalo, saj privzdignjena pesem v Tagorejevem duhu ne more biti grda, mehka je in blaga, vabljiva in trajna. Zadnja pesem v zbirki ima naslov Blues.

še zmeraj slišim

kako so zvenele

tvoje zenice

široke

presenečeno

odprte

in vame zazrte

še vedno vem

po čem je imel

okus

tvoj blues (str. 72)

S formalnega vidika Vid Kmetič uvaja kar nekaj novosti. Naslovi pesmi so natisnjeni na levi strani in postavljeni navpično, v enem od njih je med besedo dvopičje, v dveh so številke, Bondovo število 007 in telefonska številka osebe iz starih časov. Pesnik tu in tam v krepkem tisku pokončno namesti tri pike. Pesnikuje v prostem verzu in opušča ločila, le redko se prikrade rima, kdaj pa kdaj tudi refren, ritem lepo teče, včasih ga avtor na koncu pesmi načrtno poruši. Blagoglasno zveni nizanje besed, zlasti pridevnikov, ki opisujejo različno dogajanje in občutenje, razgrnjena je kopica vsakovrstnih možnosti, tako orisov kot poetičnih slik. Metafor v Kmetičevih razkošnih in nazornih opisih ni veliko, vendar pa ta odsotnost njegovi poeziji ničesar ne odvzema. Nekatere pesmi so ljubezenske izpovedi, druge spomini, zdaj se pojavijo impresije, drugič pesniški drobci in utrinki, kar nekaj je tudi haikujev, zapisanih svobodno ali po pravilih pisanja te literarne oblike. Avtor parafrazira naslova romanov, in sicer Junaka našega časa Lermontova in Proustovo Iskanje izgubljenega časa.

Slovenska pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen v spremni besedi zapiše, da so Kmetičeve pesmi podobne pretočnim sprehodom, na katerih je vredno obstati in se zazreti v določene trenutke. »Da lahko ranljivo ovržemo in pogledamo stvari in dogodke, ki so včasih tako samoumevni ali pa so že minili. Predstavljajo blues in jazz, ki se smelo vrtita (tudi) v ozadju.« (str. 78) Vizualna umetnica, ilustratorka in performerka Samira Kentrić ima Vida Kmetiča za svojega prijatelja in duhovitega človeka, ki veliko ve o krajih in zgodovini ter o tem tudi pripoveduje. O nekaterih stvareh doslej še ni govoril, zdaj pa je v pesmih razkril svoje intimno doživljanje dvojine. Omeniti velja tudi radijsko oceno Andreja Lutmana, slovenskega pesnika, pisatelja in literarnega kritika, ki med drugim meni: »Čeprav je glasba z oznako bluz označena kot mračnejša, baladna, so pesmi v zbirki s tem naslovom polne vedrine, zaletavosti, igrivosti in celo frfotavosti, in tudi nekako v funkciji, da odženejo mračnejše počutje, pa je že vsaj s tega gledišča primerno, da se seznanimo z njimi.« (Ars, 4. julija 2022)

Marija Švajncer